Nekaj drugega pa je politična raven razkrivanja podatkov o bolezni ali zdravstvenem stanju visokega politika. Flis meni, da je v dozorelih demokracijah stvar politične kulture pa tudi osebne verodostojnosti politika, da državniki ob nastopu funkcije ali začetku dela na kakšnem pomembnem političnem področju sami dovolijo svojim predstavnikom za tisk, da razkrijejo tiste medicinske podatke, ki ljudem - volivcem - omogočijo oceniti, ali je politik sposoben opravljati določeno funkcijo ali ne. Verodostojnost teh podatkov govori tudi o verodostojnosti samega politika. Vsekakor pa ni zdravnik tisti, ki bi bil dolžan ali ki bi smel karkoli komurkoli govoriti o bolnikovi bolezni. V primeru politikove bolezni je zato običajna rešitev ta, da podatke o njej sporočajo predstavniki za tisk, medtem ko zdravniki naj ne bi govorili nič takega, s čimer bi v detajle razkrivali naravo bolnikove bolezni. Namesto tega naj bi se zadržali pri opisu bolnikovega stanja (denimo: je stabilno, kritično, bolnik se počuti dobro, odpuščen bo predvidoma čez en teden in podobno).