Strokovni svet določa prioritete tudi za porabo sredstev amortizacije (okoli milijardo tolarjev), čeprav je del denarja rezerviranega že vnaprej. Na spisku želja, ki sem ga dobil od direktorjev in predstojnikov, je pravzaprav vse. Od sofisticiranih aparatov do najbolj enostavnih priključkov. To pomeni, da Klinični center ni preskrbljen niti z najbolj osnovnimi stvarmi, kot so priključki za kisik ali vlažilci zraka. Zato je zelo težko uravnotežiti te običajne zahteve za vsakodnevno delo s potrebami po zahtevnih in dragih aparaturah. Je pa tako, da je največkrat lažje priti do večjih in dražjih stvari kot do majhnih, za katere na oddelkih pogosto slišijo: Saj to je pa poceni, kar kupite sami, pravi prof. dr. Arnež. Na eni strani se torej pojavi potreba po priključku za kisik, na drugi strani pa nevrokirurgija želi 80 milijonov tolarjev vreden navigacijski aparat, s katerim je mogoče z večjo natančnostjo operirati možgane in ki ga že imajo v mariborski bolnišnici. Bolniki potrebujejo oboje, kako in za kaj razporediti denar, pa se bodo v Kliničnem centru odločili do konca leta. Nato bo o nakupih razpravljal še svet zavoda.