Kadar slišim za trajnostni razvoj, se spomnim, kako ga je opisal svetovalec mednarodnega sveta za znanost, Gisbert Glaser: »Trajnostni razvoj je premična tarča, ki jo predstavlja nenehno iskanje ravnotežja in povezanosti med družbenim blagostanjem, gospodarskim razvojem ter varstvom okolja, in to v dobro sedanjih in bodočih generacij.« Številni so naivno prepričani, da je ta plemenita politika moralno sprejemljivejša od brezbrižnega in neobrzdanega podjetništva. Na žalost za vse nas pa vodita ta dva povsem različna pristopa – občutek za globalno odgovornost na eni strani in brezmejno zaupanje v tržne sile na drugi – do povsem enakega rezultata: v zelo verjetne katastrofalne globalne spremembe. Skupna zabloda je prepričanje, da je možen nadaljnji gospodarski razvoj in da bo Zemlja vsaj še prvih petdeset let tega stoletja ostala nespremenjena. Morda je imela naša civilizacija še čas za vzpostavitev politike trajnostnega razvoja pred kakšnimi dvesto leti, ko so bile spremembe še neznatne ali pa jih sploh še ni bilo; zdaj je veliko prepozno, kajti škoda je že povzročena. Verjeti v uspeh trajnostnega razvoja ali celo v nadaljevanje brezbrižnega podjetništva je podobno, kot če bi verjeli, da lahko bolnik ozdravi od pljučnega raka, če preneha kaditi. Oba pristopa namreč pozabljata, da je Zemlja že bolna, da jo je človeštvo že okužilo. Kljub velikim razlikam oba pristopa izhajata iz istega verskega in družbenega prepričanja, da je Zemlja namenjena človekovemu izkoriščanju. Ko nas je bilo okoli leta 1800 le milijarda, sta bili tako nepremišljeni politiki še dopustni, ker sta povzročali malo škode. Danes pa sta to le dve vzporedni poti, ki se bosta prav kmalu združili v eno samo kamnito stezo, ta pa bo vodila nazaj v kameno dobo na bolnem planetu, na katerem bodo le redki preživeli med ostanki nekoč bogato raznorodne Zemlje.