Ampak v srčiki spora med staro in novo medicino bržkone niso bila le »strokovna« nesoglasja. Magična medicina je šla Hipokratu v nos še bolj zato, ker je onemogočala konkurenco in odkrito tekmovalnost med zdravniki. V spisu »O sveti bolezni« je Hipokrat magičnim zdravnikom predvsem očital, da boga uporabljajo kot varno zaščito za primer svojega neuspeha. »Če bolnik ozdravi, si zdravniki lastijo zasluge za njegovo ozdravitev, če ne ozdravi, pa bolnikovo smrt pripišejo božji volji.« Hipokrat je namesto tega samozavestno zahteval, naj se pri zdravljenju preneha z izgovarjanjem na voljo bogov, ker bo le na ta način mogoče razločiti slabe zdravnike od dobrih, po drugi strani pa tiste, ki se ukvarjajo s pravimi, vsakdanjimi problemi ljudi, od tistih, ki s pomočjo magije in boga ustvarjajo navidezne probleme, da bi jih potem navidezno reševali. V zahtevah po praktični, racionalni in množicam namenjeni medicini pa lahko poleg Hipokratove osebnostne in profesionalne samozavesti zaznamo tudi spremenjeni duh tistega časa, ko se je razcvetela grška kultura, razvoj demokracije pa je pozornost obrnil na zadovoljevanje potreb posameznika. In samozavestni Hipokrat je tudi v tem družbenem dogajanju verjetno zaslutil svojo zdravniško priložnost.