Življenjski slog je težko spremeniti, a že če se odločimo, da bomo hodili, namesto vztrajali pri sedenju, smo naredili kar veliko. Umirjeno življenje brez gibanja nedvomno privede do okvar na ožilju in srcu, kosti postanejo krhke in lomljive, mišična moč se izgublja, telesna teža in krvni tlak se povišujeta, refleksi se upočasnijo. Seveda pa za nove začetke nikoli ni prepozno. Če nas doleti srčna okvara, se moramo zamisliti nad lastnimi dejavniki tveganja in vpeljati korenite spremembe. Prim. Tasič meni, da je pojem srčnega bolnika zelo širok: »Največ je tistih z ishemično boleznijo srca, ki postopoma vodi v popuščanje. Nato so različne oblike kardiopatije, okvare srčne mišice, zaklopk, nekateri imajo vgrajene srčne spodbujevalnike in pri vseh je obremenitev drugačna. Največ jih je doživelo miokardni infarkt ali pa so bili operirani, imeli angino pektoris; ti potrebujejo drugačno obravnavo. Ob akutnem dogodku je bolnik fizično neaktiven, a že drugi dan po posegu, infarktu mora biti vsaj malo dejaven, ob odpustu mu je treba pripraviti program rehabilitacije, ki zaobjema ozaveščanje, motivacijo.« V tem obdobju so bolniki zelo motivirani, da spremenijo tudi svoj slog življenja, zato je veliko bolje takoj vpeljati načrte spremembe vedenja kot denimo po šestih mesecih. Rehabilitacije po infarktu so zelo različne, meni Tasič: »Lahko so stacionarne, denimo v centrih za zdraviliško rehabilitacijo v Šmarjeških toplicah, Radencih. Obstaja ambulantna vadba za tiste, ki živijo v večjih centrih, nekajkrat na teden hodijo tja in se pod strokovnim vodstvom približno eno uro rehabilitirajo. Tudi doma izvajajo program in se držijo dietetskih navodil. V Sloveniji približno petdeset odstotkov bolnikov okreva v centrih za stacionarno rehabilitacijo. Še vedno se jih premalo vključuje v vseživljenjske programe.«