Taka praksa ne bi smela živeti, vendar pa so bile organizacijske šibkosti pogojene tudi z objektivnimi razmerami, v katerih deluje slovensko zdravstvo. In te so bolj ali manj enake. Klinična medicina je pri nas slabo organizirana, saj gre na tej ravni za prepletanje različnih dejavnosti. Klinični, oddelčni zdravnik je tisti, ki ima poleg tega, da vodi bolnika na oddelku, najmanj enkrat na teden ambulanto, ko je praktično ves dan odsoten. Potem enkrat do dvakrat na mesec dežura na urgenci. Na klinikah Kliničnega centra nas je na primer tudi veliko pedagoških delavcev in imamo hkrati tudi obveznosti do medicinske fakultete. Sledijo prosti dnevi po opravljenem dežurstvu, in če vse to seštejete, potem ugotovite, da je zdravnik včasih res samo dva do tri dni na teden prisoten na oddelku. In v takih razmerah organizirati delo je izjemno težko. Zlasti predstojniki so pogosto v koliziji z določili kolektivne pogodbe, tistimi, ki se nanašajo na dnevni počitek, na prost dan po 24-urnem dežurstvu, na toliko in toliko dni letnega dopusta, na pravico do izobraževanja in izpopolnjevanja najmanj (!) 10 dni na leto - vse to onemogoča kontinuiteto dela na oddelku.