Hopla, čisto kratek bom. Dovolj imam tega, da že leta in leta z vseh strani poslušam, kaj vse je narobe z novim onkološkim inštitutom, ki ga pacajo že leta in leta in zapravljajo naš denar, pa še vedno ne dela tako, kot bi moral, kje vse so ga polomili pri pediatrični kliniki, ki so jo sicer končno le spravili pod streho, a je do tega, da bo pričela služiti svojemu namenu, še hudo daleč, saj se zdaj kopja lomijo okrog steklene prevleke, s katero je obdana in ki bo notranjost hladila, ko bi jo morala greti, ter grela, ko bi jo morala hladiti, kaj vse se lahko zalomi pri novi urgenci Kliničnega centra … Veš, dovolj imam jamranja o operacijskih mizah, ki se kvarijo, pa nihče ni kriv, pa o tem, da so v pitni vodi nevarne bakterije, ker so vodovodne cevi napačno speljane, pa spet nihče ni kriv, da je poleti v bolniških sobah čez 30 stopinj Celzija, ker klima naprave ne delajo, pa nihče ni kriv, da so hodniki preozki, avla oziroma sprejemnica za bolnike pa premajhna in narejena tako, da se gneči in čakanju ne da izogniti – pa spet nihče ni kriv. Pri vsej tej šlampariji namreč kot kača noge skrivajo imena tistih, ki so vse skupaj zagrešili – od arhitektov do posameznih tamkaj zaposlenih zdravnikov, ki so sem in tja premeščali stene ter si delali večje pisarne in ordinacije, dokler ni nastala zmes nefunkcionalnih prostorov. Toliko časa so sami sebi risali nekakšne neuporabne spomenike, ki so morda lepi le na ven, da zdaj ugotavljajo napako za napako. Napakam arhitektov so svoje prispevali še izvajalci – in tudi njihova imena so večja skrivnost kot tajni dokumenti naše ljube, rajnke Sove, ki jih lahko bere vsak, ki ima pet minuit časa. Vse skupaj plačamo davkoplačevalci, arhitekti in izvajalci pa bodo dobili nova naročila in delali škodo naprej. Pri tem mi ne gre iz glave japonski primer. Pred leti je tamkaj iztiril hitri vlak in minister za promet je nemudoma odstopil. Najbrž ne zato, ker je vozil lokomotivo in bi zaspal »za volanom«! Tako se rešuje probleme, ne pa tako kot pri nas, ko vse napake pometemo pod preprogo oziroma počnemo vse po principu »roka roko umije« ali pa »vrana vrani ne izkljuje oči«. Denar prispevami mi, državljani in davkoplačevalci, torej imamo pravico zvedeti, kdo ga je slabo porabil. Z imeni v javnost, s krivci pa na sramotilni steber. Naj odgovarjajo za svoje napake, saj tudi meni, če ga na delovnem mestu polomim, prav nihče ne gleda skozi prste!