Zanimivo je, da se avtorju članka, ki je izhajal iz sodbe celjskega Okrajnega sodišča (žal jo po mojem mnenju sploh ni niti prebral), ni zdelo vredno, da bi pridobil informacije od tožene stranke, saj bi mu bilo bolj jasno, kaj je bil sploh predmet spora v tožbi. In tako ne bi povsem zgrešil bistva te zgodbe, na kateri je gradil članek. Najmanj neprofesionalno, če ne že neresno, je pisati takšne članke, ne da bi novinar Marko Sjekloča dobil komentar od tožene stranke. Šlo je namreč za pravdno zadevo, v kateri je Vasja Podkrižnik iz Zreč tožil POP TV. Če bi me vprašali za komentar, ko ste pripravljali članek (kar bi glede na kodeks novinarjev in novinarsko prakso človek od vas pričakoval), bi vam lahko povedala, da je bistvo sodbe v tem, da je sodnica Marjana Krajnc Prah odločila, da bi morala po snemanju prispevka v bolnišnici, kjer se je zaradi poškodbe zdravil Vasja Podkrižnik (roko so mu poškodovala pirotehnična sredstva), pridobiti še njegovo »izrecno soglasje«, da to, kar smo posneli, lahko tudi objavimo. In s tem se seveda ne morem strinjati. Ne vem, kje je sodnica našla tovrstno prakso, da bi morali novinarji po tem, ko posnamemo dogodek ali intervju, od našega sogovornika dobiti še »izrecno soglasje« za objavo prispevka. Mislim, da bi se morali novinarji ob takšnih stališčih sodnikov resno zamisliti, kajti če bo takšna sodba vzdržala tudi na Višjem sodišču, potem bi to pomenilo, da bi na terenu potrebovali posebne obrazce, ki bi jih morali naši sogovorniki podpisati po opravljenem intervjuju – da se strinjajo tudi z objavo prispevka. V tožbi je namreč moj sogovornik Vasja Podkrižnik zatrjeval, da ni vedel, da bomo to, kar smo v njegovi bolniški sobi posneli, tudi objavili. In da se sploh ni strinjal, da ga snemamo. In čeprav je pred kamero normalno odgovarjal na naša vprašanja o tem, kako okreva. V njegovo sobo pa nas je peljala dr. Pekarovičeva, ki je dala tudi izjavo o bolnikovem zdravstvenem stanju. Zdravnico smo posneli celo skupaj s pacientom v njegovi sobi. A žal se dr. Pekarovičeva po treh letih na sodišču nekaterih ključnih stvari ni spomnila. Ne vem, kako smo jo potem lahko snemali v pacientovi sobi, če se bolnik s tem ni strinjal. In ni mi jasno, kako bi lahko brez njegovega soglasja posneli pogovor z njim. V 11 letih novinarskega dela se mi še ni zgodilo, da bi nekdo, ki ne želi, da ga snemamo, pred kamero odgovarjal na naša vprašanja. Verjamem pa, da je bilo po objavi prispevka gospodu žal, da nas je sprejel na oddelku in da se je pogovarjal z nami, saj so ga zaradi nesreče potem verjetno klicali vsi, ki ga poznajo. In kdo je bil zdaj nepremišljen? S tem se sodnica ni ukvarjala. Sledila je zgodbi, da ni vedel, da bo prispevek objavljen. Upam, da si bodo na Višjem sodišču bolj natančno pogledali moj prispevek, ki je tudi edini dokaz, ki govori o povsem drugi zgodbi. In dobro bi bilo, če bi si ga pogledala tudi zdravnica, ki nas je sama peljala k pacientu na oddelek, čeprav se tega morda ne spominja več. Če se pacient s tem ne bi strinjal, bi nas zdravnica zagotovo odslovila že v svoji pisarni. In vsa ta zgodba nima nobene povezave s tem, kje so meje zasebnosti in kdaj prevlada pravica javnosti do obveščenosti, o čemer ste pisali v članku. Dejstvo je, da se vsak človek sam odloča o tem, ali sprejme novinarja na pogovor ali ne, in ali dovoli snemanje. Problem pa seveda nastane, če si nekdo premisli šele po objavi prispevka. In tako je bilo tudi v konkretnem primeru.