Peter (ime ni pravo) je star šestinpetdeset let in prihaja iz okolice Kočevja. Pred sedmimi leti je bilo njegovo življenje še povsem normalno. Imel je urejene družinske razmere, v službi je bil eden izmed najboljših in najbolj cenjenih, prijatelji so ga poznali kot prijetnega možakarja … Potem je v njegovo idilo treščila nesreča, ki je še danes ne more preboleti. Njegovega šestindvajsetletnega sina so za prazen nič ustrelili. Čeprav je najprej kazalo, da bo preživel, je natančen strel v glavo opravil svoje. Fant je po šestih mesecih vegetiranja v bolnišnici umrl. Policija je morilca sicer izsledila, sodišče pa ga je obsodilo na štiri leta zapora. Ker se je lepo obnašal, so ga po dveh letih izpustili … Peter pravi, da je to samo še dolilo olja na ogenj. »Nisem si mogel pomagati. Poiskal sem tega strašnega človeka in ga povozil. Tako je tudi on dobil svoje, tisto, kar si je zaslužil. Kazni se seveda nisem mogel izogniti niti sam. Dobil sem dve leti zapora, ki sem ju želel odslužiti in nadaljevati normalno življenje. Kolikor bi bilo to možno. Toda, kako ironično, v zaporu so me seznanili s heroinom, in ta je postal moj stalni prijatelj,« pripoveduje s ponarejenim nasmeškom. Razlogov za iskren nasmeh pač nima. In naj se sliši še tako nenavadno heroina v slovenskih zaporih ne manjka! Peter pravi, da je celo cenejši kot zunaj in zato zelo primeren za preprodajo: »Številni so heroin v zaporu kupovali in ga potem zunaj, ko so dobili izhod, prodajali naprej. V zaporu je bila cena bistveno nižja. Če si zunaj dobil gram za sto mark, si noter plačal samo sedemdeset mark za enako količino. Seveda se je to marsikomu splačalo.« Pa so pazniki vedeli, kaj se dogaja, so bili morda celo sami vpleteni v zanimivo izmenjavo? »Če so bili vpleteni, ne bi vedel. Zagotovo pa so morali vsaj slutiti, da se dogajajo nečednosti z drogami. Ampak saj veste, kako je v zaporih … Paznikom in upraviteljem je ljubše, če so jetniki zadeti, kajti potem vsaj ne delajo galame. Zadet človek miruje v svojem svetu. Dokler seveda ne zaspi. To pa je paznikom ljubše kot tečnarjenje.« Ko je Peter prišel iz zapora, je bil že dodobra zasvojen. Doživljal je krizo za krizo, zato se je vključil v vzdrževalni metadonski program. Ni mu uspelo. »Metadon je še hujši. Prepričan sem, da je še nevarnejši od heroina, ki je le nekoliko bolj 'naraven'. Številni mislijo, da jim metadon lahko pomaga, toda to so le prazne marnje. To ne gre tako, tudi metadon je droga, z drogo pa se ne da odvaditi od droge.« Kljub vsemu zatrjuje, da mu je v zadnjih šestih mesecih to vsaj delno uspelo. Na mesec je zadovoljen z enim šutom, to pomeni, da si heroin vbrizgava le še rekreativno. Toda z odvisnostjo se spoprijema še vedno. Zdaj kot za stavo golta apavrine. Če jih ne zaužije, se počuti depresivno, zaradi česar je nekoč skorajda umrl. Samomorilske misli so ga pripeljale do tega, da je pojedel večjo količino tablet … Zamisel mu je dala bolniška sestra, ki jo je spoznal med krajšim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici! Kakor koli že, zdaj je njegovo stanje zelo zmedeno: izgublja spomin, težko se osredotoči na kar koli. Včasih spi v hiši na Dolenjskem, včasih v stanovanju v Ljubljani. Včasih tudi zunaj. Policija ga ima stalno na očeh. Nazadnje so ga obdolžili, da naj bi bil ukradel en ženski in en moški desni ortopedski čevelj. »Ne glede na to, kaj se zgodi, če se zgodi v moji oziroma naši okolici, vedno obdolžijo mene. Nimam več volje do življenja. Včasih jo imam, toda takrat, ko se vsaj za silo poberem, me krivične obdolžitve in žalitve ponovno podrejo. Enkrat bi morali videti, kakšen odnos ima do nas policija. Še do potepuških psov so prijaznejši.« Sicer pa je Peter eden izmed redkih brezdomnih odvisnikov, ki dobiva denarno pomoč. Petdeset tisočakov prejme kot nadomestilo za invalidnost tretje stopnje. Prepričan je, da bi se moral varuh človekovih pravic bolj posvetiti osnovnim pravicam odvisnikov od trdih drog. Šele potem bi lahko govorili o uspešno zastavljenih programih zdravljenja in odvajanja.