Že naslov nakazuje na vsebovano dvojnost; Persona kot oseba z masko, ki upodablja nekoga drugega, lik, ki si ga nadene in ga predstavlja navzven, razlika med "jaz za sebe in jaz za druge", prostor med masko in igralčevim obrazom. V središču te intimne psihološke igre nastopita Polona Juh kot Elizabet Vogler, zaradi svoje uspešnosti in lepote občudovanje vzbujajoča igralka, žena in mama, ter Janja Majzelj kot mlada in preprosta bolniška sestra Alma, ki dobi gospo Vogler v oskrbo, ko ta nenadoma preneha govoriti. Zavita v molk kljub fizičnemu in psihičnemu zdravju izraža svoj dvom, upor, stališče. Morda je tišina le ena izmed njenih vlog, ki jo prevzame, da se odpočije od preostalih, kot ji svoje razumevanje pojasni racionalna zdravnica ( Jožica Avbelj ). V odnosu med Elizabet in Almo, ki igralkine tišine ne razume, pa takšen tujek v 'normalnem' vedenju širi razpoke pričakovanih, naučenih in prevzetih vedenj, želj in občutkov.