Johann Smrczek, član posadke in strojnik, je prve trenutke katastrofe doživljal takole: » Ko so nas zadeli torpedi, eden izmed njih strojnico, nas je obdala tema, saj generatorji niso več delovali. Moja naloga v takih primerih je bila, da vključim pomožni agregat na gornji palubi. Ker se vrata iz strojnice niso več dala odpreti, je bil edini mogoči zasilni izhod skozi dimnik. Skozenj je vodila ozka železna lestev. Ladja je bila nagnjena že za petnajst stopinj, zato sem se le počasi prebijal skozi dimnik na prosto k pomožnemu agregatu, zaprtem v omari. Ključa od omare nisem imel, zato sem zlomil ključavnico in vključil pomožni agregat. Zasijala je pomožna osvetlitev. Pomožni generator je deloval, dokler voda ni dosegla dimnika. Tedaj pa sem bil že na splavu in od tam opazoval, kako ladja izginja v globino.« V trenutku, ko so ladjo zadeli torpedi in se je začela nagibati, je begunce v kabinah, dvoranah ter na hodnikih pometalo po tleh. Sprva so onemeli od strahu, nato pa začeli obupno kričati. Poplavljeni so bili že prednji del ladje, del prostorov z motorji in bazen, kjer so bile nameščene bolniške sestre. Večina bolniških sester ni niti slišala eksplozije, saj so bile takoj mrtve. Le dvema se je posrečilo uiti po pomožnem hodniku. Bolniška sestra Ursula Schneider – Pautz se spominja: »Prebudil me je strašen udarec, sledil je drugi in še tretji. Bilo je, kakor da bi nekdo z neznansko silo udaril skupaj z dvema železnima ploščama. Okoli sebe sem slišala krike groze. Nenadoma je neko dekle zakričalo, da je to bombni napad s plinskimi bombami. Močan vonj po plinu je napolnil naš prostor, tako da je bilo težko dihati. Zgrabila sem svojo plinsko masko. Tedaj je zasvetila pomožna razsvetljava. Pogledala sem okoli sebe in opazila opustošenje. Prevrnjene omare in pod njimi ukleščena telesa. Skozi vrata, ki so vodila v plavalni bazen, je vdirala voda. Na silo sem jih odprla in zagledala strašen prizor. Vsepovsod so ležale moje kolegice, deloma jih je