Vetra sicer ni veliko, vendar dovolj, da se grejo kozarci, polni irskega piva, preizkus iz Stalkerja, počasi in mirno se vozakajo gor in dol in ne padejo na tla. Spodaj je precejšnja gneča, v glavnem moški, menim šoferji, ki jim po moški šovinistični svinjariji najbrž pripisujem tiste črne kocine na rokah, ko segajo po kozarcih piva in rdečega vina, nedvomno tudi segajo po ženskah, šoferji kosmati, segajo po poceni in po dobrem vinu, ker smo že v duhovnem območju dežele, kjer je vino dobro in poceni, kako malo je treba, da se kvantiteta spremeni v kvaliteto, in gnili cigaretni dim dokazuje, da smo še zmeraj v deželi na dim in ne dim omejenih zmožnosti, diši tudi po podpazduhah, življenje je po navadi malce potno, umetnost pa itak diši po podpazduhi pristaniškega delavca, če odštejemo tiste čistune a la Marcel Proust, ki je pisal za zaprtimi oknicami o bivšem življenju. V iskanju izgubljenega časa izgubljam svoj čas, mi je nekoč rekel mladenič na vlaku Maribor-Ljubljana, v tistih časih, ko je vlak vozil tja dol še osem ur, moj bog poganski, bilo je tam nekje v letu 64, in je bil v kupeju neki ubegli dijak iz južnih krajev, rekoč, da je dol dal profesorico zgodovine v kabinetu in so ga ujeli na dejanju, ko je bila, kako dražljivo! pod dejanjem sama profesorica, in so ga nagnali z gimnazije pa se je nekaj časa udinjal kot ubogi natikač bolniške sestre v Mariboru, sanjal sem o tem pol gimnazijskega življenja, in o bolniških sestrah in o ...ah, za vse je kriv Predin, pa ga takrat sploh še ni bilo, pa o profesoricah zgodovine sem tudi sanjal, naj prizadeta oziroma neprizadeta, oprosti, oziroma naj obžaluje, kajti bil sem mlad in močan, zdaj pa...ah, sami prepoteni šoferji okoli mene, in tiha knjiga, ki jo potem vzamem v roke in so Sporočila iz sna in budnosti .