Nikoli nisem doživela česa bolj norega, je rekla ženska v bolniški postelji. Z Miltonom sva zajtrkovala okrog desetih. Tako pozno sva jedla le ob nedeljah, ko je moj mož hotel malo poležati. Navadno je po zajtrku bral časopis. Tako se je skril za njim, da ga včasih sploh nisem mogla videti. Nenadoma je sunkovito skočil pokonci, kot bi ga nekdo polil z vročo vodo. Iztrgal je košček časopisa in ga strpal v žep. Nato se je pognal v predsobo, oblekel suknjič in izginil iz hiše kot raketa. Niti besede mi ni rekel, ali razumete? Niti z besedico ni omenil, kam gre in zakaj! Naslednje, kar se spomnim, se je zgodilo okrog poldvanajstih. Slišala sem, kako se odpirajo vhodna vrata. Milton, si ti? sem vprašala in mu šla naproti. Seveda je bil on. In kaj mislite, kaj je storil? V rokah je držal puško in jo nameril vame. Pomislila sem, da se šali in zares sem bila presenečena, ko je pritisnil na petelina. Mojbog, kakšna eksplozija! Začutila sem, kako mi krogla trga tkivo. Ali si lahko zamislite? Tiste lepe domače halje ne bom nikoli več nosila...