»Že takrat je bila v Steklarni kriza, a so se želeli lotiti problema bolniške odsotnosti, tako kot tudi nekatera tekstilna podjetja. Skozi pogovor o bolniških so želeli vplivati na motivacijo ljudi, saj je bilo jasno, da je problem v glavah. Normalno je, da kdaj ostaneš doma, ko zboliš, pretirane odsotnosti pa so znak, da razmere niso dobre. Če imaš rad svojo službo in so tam dobri odnosi, greš tja tudi z zvitim prstom, sicer pa iščeš vsako možnost, da manjkaš. Pokazalo se je, da je veliko bolniških tam, kjer je stil vodenja slab oziroma ga sploh ni. Za produkcijske vodje po navadi postavijo odlične strokovnjake, ki pa nimajo pojma o delu z ljudmi. Srednji menedžment se premalo zaveda, da njihova naloga ni vodenje posla, ampak delo z ljudmi.«