ni bil bolan. Gotovo bi jo šef primahal z zdravnikom bolniške blagajne, bi oponesel staršem sinovo lenobo in bi spodrezal ugovore s sklicevanjem na zdravnika bolniške blagajne – ta pa pozna tako in tako na svetu sploh samo popolnoma zdrave, a delomrzne ljudi. In mar bi se ravno v tem primeru tako zelo motil? Gregor se je počutil v resnici prav dobro – le da je čutil po tako dolgem spanju zares nepotrebno zaspanost – in je bil celo prav pošteno lačen. Vse to je preudaril zelo na hitro, a se le še ni mogel odločiti, da bi vstal iz postelje. Budilka je odbila ravno tri četrt na sedem – tedaj je previdno potrkalo na vrata ob zglavju postelje. »Gregor,« je zaklicalo – bila je mati –, »tri četrt na sedem je. Se nisi mislil odpeljati?« Ta blagi glas! Gregor se je ustrašil, ko je odgovoril ter zaslišal svoj glas. Nedvomno je to sicer bil njegov prejšnji, a kakor z dna se je vanj mešalo neutajljivo, boleče čričkanje, tako da so bile besede razločne samo prvi hip, potem pa, ko ti sicer še vedno zvenijo v ušesih, jih je to čričkanje tako razjedalo, da že nisi več vedel, a si res prav slišal ali ne. Gregor je nameraval odgovoriti na dolgo in široko in vse razložiti, spričo takih okoliščin se je pa omejil in je rekel samo: »Kajpa, mama, hvala, saj kar vstanem.« Zaradi lesenih vrat zunaj najbrž ni bilo mogoče opaziti spremembe v Gregorjevem glasu, mati se je namreč pomirila ob tej izjavi in je odšla s podrsavajočimi koraki. Vendar je ta kratki pomenek opozoril še druga člana družine, da je Gregor proti pričakovanju še doma – in že je potrkal na stranska vrata oče, narahlo, toda s pestjo. »Gregor! Gregor!« je zaklical, »kaj pa je s tabo?« In hipec kasneje ga je posvaril še enkrat, z globljim glasom: »Gregor! Gregor!« Pred drugimi stranskimi vrati pa je tiho zatarnala sestra: »Gregor? Ti je slabo? Potrebuješ kaj?« Gregor je odgovoril na obe strani: »Sem že pokonci,« in se je potrudil, da bi odvzel glásu vsako sled nenavadnega zvena – zato je izgovoril besede kar najbolj skrbno in je mednje urinil dolge premore. Oče se je potem res vrnil k zajtrku, sestra pa je zašepetala: »Odpri, Gregor, rotim te.« Gregor pa niti pomislil ni, da bi odprl, temveč se je samo na tihem razveselil previdne, zaradi popotovanj privzete navade, da je celo doma ponoči zaklepal vsa vrata.