Si glasbenik, nastopate – bi lahko ta fenomen izražanja primerjal z izražanjem blogerjev v blogih? Gre za nastopaštvo? Kaj pa vem. Veliko se govori o pojavu t.im. 'blogosfere', pa blogerskih zvezd in to. Zame taki pojmi ne obstajajo. Gre za umetno kreiranje neke družbene skupine, ki sama po sebi ni nič posebnega. Dobro – blogerji se družijo, kot tudi druge skupine, ampak govoriti o revoluciji je nerealno. Rad obiščem kak blogerski žur in se rad podružim z blogerji. V Sloveniji je blogerska scena morda res malo podobna glasbeni. S populizmom je dokaj preprosto priti do prepoznavnosti, vendar pa tudi najbolj popularni niso ravno neke velike zvezde. Pri meni je še ena velika razlika. Brez blogov bi lahko živel, brez glasbe pa nikakor ne. Pri meni je izražanje skozi glasbo primarno, blog pa je zgolj sredstvo za občasno plasiranje nekaterih idej in zelo redko občutkov. Vseeno mi je za večino stvari, če mi le glasbo pustijo. Razlog, zakaj se tako vneto ukvarjam s protikadilskim zakonom, je poleg resnicoljublja prav glasba. S tem zakonom so mi vzeli in sterilizirali okolje, v katerem sem delal in ustvarjal. Na blogu sem pisal o koncertu Johnnyja Winterja v New Yorku po uvedbi protikadilskega zakona. To ni več to, ne za ustvarjalce, ne za poslušalce. Se ti zdijo blogerji novodobni artikulatorji javnih mnenj? Ja in ne. Po eni strani postaja glas “ljudstva” dostopen velikim množicam. Zanimiv fenomen je kampanja Rona Paula. Po drugi strani pa je šuma ogromno. Ne sprejemam stališča, da so blogi en velik smetnjak, iz katerega je skoraj nemogoče izbrskati česa uporabnega, dejstvo pa je da me ogromna večina blogov niti najmanj ne zanima. Nekatere bloge vidim kot kolumne, zanima me, kaj imajo nekateri za povedati o določenih temah. Tu bi pa izvzel profesionalne kolumniste. Zanimivo mi je prebrati, kaj si o čem misli kakšen politik, glasbenik, režiser, nikakor me pa ne zanima, kaj imajo za povedati tisti, katerih profesija je imeti mnenje o čem. Njihovo mnenje je zaradi takega koncepta preveč degradirano, da bi ga jemal resno. Imaš kako zelo osebno izkušnjo, kak poseben 'connection', ki se ti je naredil preko blogov? Ne, sploh ne. Včasih, ko sem napisal kaj osebnega, se mi je zgodilo, da so me razumeli narobe. Komentirali so stvari, ki niso potrebovale komentarja, skozi komentarje so pa so pokazali absolutno nerazumevanje napisanega. Seveda dopuščam, da se nisem prav izrazil, vseeno pa so ljudje, ki so mi sicer blizu, ki pa niso iz blogerskih krogov, zelo dobro razumeli, kaj sem želel povedati. Takrat sem tudi sklenil, da blog ne bo pretirano osebno naravnan. Dopuščam pa možnost, da bom, ko bom imel potrebo, zapisal tudi kaj intimnega. Koliko časa nameniš branju blogov, imaš priljubljene – in zakaj so to tvoji najljubši? Kakšen je tvoj 'pristop' – veliko komentiraš? Če govoriva o slovenski blogosferi, berem zelo malo blogov. Včasih iz čistega voajerizma preberem kakšen izjemno butasti blog. Najbolj briljanten slovenski bloger se mi zdi Ekscest, ki žal že pol leta ne piše. Izpostavil bi tudi Ponedeljkovanja in petkovanja. Ne vem, kdo stoji za tem blogom, definitivno bi ga pa rad spoznal. V readerju imam še nekatere bloge, ki so mi občasno zanimivi ali pa se mi zdi, da imajo veliko potenciala, recimo Paucstadta, 1001 film, Urškovje.... med najbolj komentiranimi blogi na blogosu pa praktično ni ničesar, čemur bi posvečal čas in energijo. Koga pa naj tam berem? Enako je med hišnimi blogerji na Siolu. Z lahkoto jih preskočim. Videti je tudi, da je število komentarjev skoraj obratno sorazmerno s kakovostjo bloga. Ne nujno, ampak empirično gledano je vsekakor tako. Sej se vidi, na kakšen način (in zakaj) blogerji nabijajo komentarje. Naj se razumemo, nimam nič proti. Če jim je to pomembno, hvala bogu, da lahko tako preprosto dosežejo svoje cilje. Nikakor pa se ne morem identificirati z njihovimi aspiracijami in metodami. Komentiram izjemno redko. Kadar se strinjam z napisanim, bom to redko napisal. Kadar se pa ne strinjam, gre v ogromni večini primerov za stvari, ki se mi ne zdijo vredne časa in energije. Preberem vse komentarje na svojem blogu (teh res ni veliko), in, če imam kaj za odgovorit, odgovorim. Ne motijo me tisti, ki se ne strinjajo z mojimi prispevki. Ravno nasprotno. Skozi njihove zapise in svoje odgovore ocenjujem pravilnost svojih stališč, poleg tega pa me spodbudijo k iskanju novih dejstev in seveda k bogatenju znanja na področju o katerem pišem. Proces je podoben tistemu, ki sem ga bil deležen pri podiplomskem študiju. Kritična misel spodbudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih sprva morda ne bi niti opazil. Preverjaš statistiko obiska svojega bloga? Imam nameščena oba števca, pogledam pa izjemno redko. Včasih pogledam, odkod prihajajo obiskovalci, pa ni nekih presenečenj. Pač od tistih, ki me imajo v roli, teh je zalo malo, drugi pa na iskalnikih iščejo podatke o protikadilskem zakonu. Opazil sem tudi, da imam relativno veliko zvestih bralcev in dokaj malo novih. Kaj pa tvoja psička Mo – objavil si, da ima nenavaden pevski 'talent' … Ja… še v srednji šoli sem gledal film Live At Pompeii, kjer so Pink Floydi posneli komad Mademoiselle Mobs, v katerem je psica prepevala ob orglicah in sedaj, ko imam tudi sam psa in ker se mi tako ali tako valjajo orglice po stanovanju, sem probal, in deluje. Mislim, da bi delovalo pri vsakem psu. Najbrž gre za neko frekvenco, ki jih spodbudi k zavijanju. Mo je ena izmed redkih stvari iz osebnega življenja, o katerih pišem na blogu, zato sem dal posnetek kot zanimivost tudi tja. Tokrat intervjujanec Slaven je določil, naj za naslednjič govorimo s Petkovanji. OPOMBA: Blog veriga: Zadnjič si je Black Betty zaželela, da intervjujamo Pino v Kültür Soku (kultursoku.blogspot.com), ki se trenutno nahaja v Turčiji. Ker je Pina daaaleč, smo uporabili svojega jokerja v obliki uredniške odločitve in intervjujali Mr. Moja – Pino pa bomo pognjavili ob prvi priliki!