Navdušenci so na začetku upali, da bi spletni dnevniki lahko predstavljali resno konkurenco predvsem tiskanim medijem. Posamezniki naj bi parirali novinarjem s svežimi informacijami s kraja dogodkov, zaradi za internet značilne odsotnosti uredniškega omejevanja in cenzure pri obveščanju in izražanju mnenj pa bi bralci hitro spoznali, da blogosfera ponuja iskreno in neokrnjeno informativno alternativo, za kakršno so oropani. Logično, da se ne obeta nič podobnega. Avtorji ponujajo objave na ogled iz veselja do najbolj egotripaškega hobija med hobiji in samo blogoblaznež s podedovanim finančnim udobjem bi morda skakljal s fotoaparatom ali kamero naokoli, se dokopaval do fascinantnih informacij, porabil za podvige ogromno časa in se brezmejno veselil, da z njegovo popularnostjo služijo nosilci spletne ponudbe. Teoretično gledano bi kakšnemu idealistu morda celo uspelo. Sprva bi pridobil visoko število ogledov v okviru že itak dobro obiskanega spletnega portala, ki blogerjem ponuja več možnosti in načinov, da se izpostavijo in utrdijo popularnost med bralci, kasneje pa bi se odcepil na lasten omrežni prostor in si neverjetno vabljiv za oglaševalce v prihodnje sam polnil žepe z dobičkom od klikov. Sliši se mamljivo, v Ameriki tudi izvedljivo, a na majhnem slovenskem teritoriju so možni prihodki kljub uspešnosti bloga tako smešno nizki, da je z omenjeno vizijo v glavi zagrizeno bloganje pravzaprav izguba časa in energije.