Jaz ga pač odstranim, ko ga odkrijem – in v straniščni odtok z njim (dokler sem kadil, sem jih preprosto skuril na grmadi, kot so hoteli razni tipi in tipke skuriti Kresalovo Katarinco). Ob glasbeni spremljavi vode iz splakovalnika, ki ga odnese tja, kjer ga potem fekalije, pralni praški, čistila in podobne dobrine primerno razmehčajo in naredijo neškodljivega (postopek je torej identičen postopku nekaterih blogerjev). Ampak je tudi z odstranjevanjem klopa iz kože lahko kar nekaj praktičnih in teoretičih zapletov, kajti po mnenju enih, ga ne bi smeli nasilno odstranjevati, saj nam klop menda v postopku nasilnega delovanja nanj spusti v organizem marsikaj in se bi naj torej s tem še posebej ogrožali. Po mnenju drugih je edino načelo uspešne odstranitve klopa iz kože, da odstraniš glavo (pozor: klopovo, nikakor svoje, kot počnejo nekateri blogerji, ko so jezni na … hehehe, pa saj veste, kaj vse se bi dalo napisati kot dopolnitev), kajti sicer se trdovratnež obnovi kot se obnavljajo interpelacije. In tako dalje in tako naprej, a ker nisem znana oseba slovenskega blogarjenja, in da ne bi, bog ne daj, kdaj postal kaj podobnega, bom skrajšal in zaključil s enim ali dvema praktičnima nasvetoma od tistih, ki jih sam upoštevam za odstranjevanje klopa: