Bliže bojišču, med blokom in železnino nasproti radgonske občine, je bila med domačini tudi skupina dolžnostnih opazovalcev. Nekaj jih je bilo s fotoaparati, med njimi dopisnik Reuterja s prijateljem, ki je bil tu oziroma v Pragi, od koder sta prišla, na počitnicah. Ko so domačini izvedeli, da sem od Mladine, so hiteli pripovedovati svojo zgodbo: nekaj civilistov je po Mladininem navodilu pripravilo molotovke, ki so jih iz menze metali na tovornjake JA s hrano in razstrelivom. V skupini smo se približali cesti, da bi še enkrat videli rezultat njihovega podviga. »Potem je vse to streljanje samo pokanje razstreliva s tovornjakov,« je rekel starejši moški svetlih las in se izza zidu sklonil na cesto, da bi fotografiral. Angležu še nisem do konca povedala, kaj pravzaprav gledamo, ko je počilo. Kaj je sledilo, ne vem. Krvavo odrgnino na kolenu sem opazila šele doma. Krik »Nekdo je ranjen, pokličite rešilca!« je prvo, česar se spomnim, toda takrat sem že stala na varnem. In seveda blažen občutek zadovoljstva, da to nisem jaz, ko je nekdo povedal, da je ranjeni novinar. Ampak ko sem videla, da na tleh leži svetlolas moški, sem pomislila, da je to morda Miha. Že pred tem je bil izginil kdo ve kam in to se mi je zdelo precej bolj verjetno kot pa, da bi zadelo nekoga, ki je stal tam, kjer sem bila jaz. Iz kritja sem stekla proti ležečemu ob cesti, besna na Miho, ki se da ustreliti za prvim vogalom in zaradi katerega zdaj lahko ustrelijo še mene. Ampak morala sem k njemu. In ko sem se sklonila nadenj, sem videla, da sploh ni Miha, temveč starejši svetlolasi moški s fotoaparatom. In da ta človek umira.