Na začetku sem se brez besed prepuščal taksistom in njihovemu geografskemu znanju. Newyorčani, ki so taksistom ukazovali, po katerih ulicah morajo voziti, so mi bili vsi, ampak resnično vsi, izjemno zoprni. Prepričan sem bil, da taksisti najboljše poznajo mesto, ko pa vendar cele dneve prebijejo v avtih. Žal sem tudi sam kmalu spoznal, da se v resnici slabo znajdejo. Nekoč se mi je kot vedno zelo mudilo čeprav res ne vem, zakaj, saj sem imel ves božji čas in sem si privoščili taksi. Vozil me je mlad Indijec ali Pakistanec in kaj hitro mi je pošteno zaupal, da je v poslu šele začetnik in da se mu niti sanja ne, kje sva. Po svojih najboljših močeh sem mu pomagal in ga usmerjal proti cilju. Bil je presrečen, da sem njegovo neznanje sprejel tako mirno. Kadar koli sem mu rekel, naj zavije na desno, mi je odgovoril: »Tukaj na desno, Mister? Kajne?« in zavil na levo. In to vsakič znova. Počutil sem se, kakor da sem v Jarmuschovem filmu, kjer se Armin Mueller-Stahl vozi po newyorških ulicah, ne da bi vedel, kje je. Razlika je bila le ta, da se nisva vozila proti Harlemu. Vožnja pa je vseeno trajala celo večnost. Na trenutke sem bil na robu histerije, saj nisem vedel, ali naj jokam ali naj se smejem. Moj Indijec pa me je mirno in zadovoljno vozil naokrog z blaženim nasmeškom na obrazu. In ko sva nazadnje prispela na cilj, je žarel, kakor da je postavil nov časovni rekord. Ta vožnja me je spremenila v nadutega Newyorčana: odslej sem tudi sam taksistom ukazoval, po katerih ulicah naj vozijo.