Čez nekaj trenutkov se pred zauijo ustavi ostarela bež toyota 45, iz katere stopi moški v pražnje beli saharski gandori in z belim šešem na glavi. Njegov obraz krasi rahlo blažen nasmešek. Učenci mu pridejo poljubit roko, tisti, ki se je predstavil kot najstarejši, tudi stopalo. Nekatere poljubi na čelo, potreplja ali objame čez ramena. Z voznikove strani izstopi postaven mladenič v kavbojkah, ki zasenčen spričo njegovega visočanstva ostane skorajda neopažen. Svetnik pristopi k Moru in ga zaščitniško poljubi na čelo. Kot da bi hotel reči: »Jemljem te pod svoje okrilje, tukaj si varen in tukaj boš deležen pomoči.« Predstavi se kot Šejh Mohamed Lamin. Je marabu. Nadvse očitno se izogiba pogledu name. Glavo vztrajno obrača vstran. Učenci mu prinesejo govije, sladek mlečni napitek iz koruzne moke. Ko se odžeja, se posveti najini težavi. Umirjeno narekuje, kaj je storiti, ne da bi počakal na najino soglasje: »Andrej, zaupaj. Vem, kako se temu streže. Sem človek Sahare.« 25-letni Saleh, Šejhov voznik, in še kakih 10 fantov družno odkopavajo v pesek pogreznjeno kolo, odvijajo trdo zategnjene vijake in s kamiona snamejo 80-kilogramsko rezervno gumo. Šejh narekuje vsako naslednjo potezo, preverja, ali je vse, kot je treba, fantje pa se med šalo lahkotno izmenjujejo pri delu in strežejo Šejhu. Postrežejo s čajem, pomagajo mu pri vstajanju, eden mu, medtem ko se zavleče pod kamion, navzdol potegne gandoro, izpod katere so se razgalile noge. Preden dokončno odstranijo kolo, Šejh da znak za umik. Zadnje dejanje pospremi z izjavo: »Bismillah. V imenu boga.« Kamion je močno nagnjen in kljub temu, da je dvigalka dobro podstavljena, vsi upamo, da se ne bo na koga prevrnil. Ko se operacija konča brez neželenih žrtev, se zahvali: »Elhamdulillah. Hvala bogu.«