stetsona. Napetost v zraku je počasi rastla. Ljudi se je trlo. Stali so med mizami, po dva sedeli na stolih. Nekateri na mizah. Pijača je tekla v potokih. Prazne steklenice so se valjale pod nogami. Pozdravljal sem na vse strani in komaj sproti praznil ponujene steklenice. Vročica petkove noči je napravila vse širokogrudnejše kot po navadi. Največ je bilo delavcev iz železarne, srednješolci so bili v manjšini. Nenadoma me je presunilo, da poznam vsakega po njegovi značilnosti, ne po imenu. Eden je znal ionglirati s cigareto, drugi je jedel kozarce. Najdalj pljuval med zobmi. Imel take luknje v zobeh, da je vanje lahko vtikal svinčnike. V modrostne zobe pa flumastre. Eden je najglasneje rigal. Najdalj prdel brez prekinitve. Nekdo je lahko eksal največ slivovke. Sledila je hierarhična lestvica po moči, pretepaštvu, letih v zaporu. Bil je nekdo, čigar intelektualne zmogljivosti so bile na ravni debila. Znal pa je našteti vse nogometaše vseh mogočih lig, tudi vaških, za dvajset let nazaj je izrecitiral strelce vseh golov na kateri koli tekmi, prekrške, sodnike in verjetno, čeprav ga o tem nisem nikoli povprašal, tudi imena vseh gledalcev na tribunah. Njegov dosežek je bil občudovanja vreden že zaradi nepismenosti. Naučil se je vseh podatkov le iz pripovedovanja drugih. Pravzaprav to ni niti tako težko, saj ne gre za zelo redko temo v določenih krogih. Vsakdo se je trudil izstopati na svoj način. Po svojih najboljših močeh in zmožnostih. Biti drugačen. Upam, da bodo HadžipuziÊi kmalu poslali Cartiera. Ibro se je prerinil skozi gnečo. V novi obleki in obutvi. Izpolnil je moja pričakovanja. Kupil si je semiš jakno in hlače z resicami, ki so se v vodoravnih vrstah vlekle v decimetrskih presledkih od ramen navzdol. Na nogah ogromni špičaki z visoko peto. Sijoče zloščeni. Na srce si je pripel plehnato šerifsko značko. V trgovini z igračami so jo prodajali za mulce, ki se gredo kavboje in Indijance. Tudi klobuk je bil iz istega kompleta. Kartonast, prevlečen s sijočo modro plastiko. Stopil je k Šerifovemu omizju. Gledal okoli in blažen nasmešek mu je lebdel na obrazu. Pomahal sem mu. „Kaj je s Selimom?” sem poskušal prevpiti hrup. „U redu! Danas je bio več na šihtu!” je zatulil nazaj in mi takoj poslal pivo. Nov udar prihajajočih me je zakril. Nekdo me je pozdravil tik ob desnem ušesu. Selim. Počepnil je k mizi. Gledala sva se v oči. Nekaj je govoril. Po tiho. Niti besedice nisem mogel ujeti.