Še ni čisto dozorel (nasmeh), še vedno so kakšne travme – da ne bi kdo mislil, da tam v Mokronogu lebdim v nekakšni nirvani z blaženim nasmeškom na obrazu. To ne, ampak znam biti srečna! Včasih sem se zbujala z občutkom groze, ker je bil pred mano še en dan, za katerega nisem vedela, ali ga bom znala in zmogla preživeti. Zdaj se zbujam dobre volje. Življenje me je začelo veseliti, vznemirjati, postalo je naslada; uživam v prvi kavi in cigareti, v vrtu in gozdu, uživam v tem, da mi otroci govorijo, kaj se jim je zgodilo v šoli. Toliko let sem bila v depresiji, da nisem teh stvari ne videla ne slišala.