Kar se tiče sprave, ki se zdi tolikerim epohalnega pomena za slovensko dozoretje, se moram, ker sam nisem doživel povojnih tragedij, omejiti na osebno izkušnjo iz srede 60. let. Kar sledi, je povzetek moje knjige o tej izkušnji. Ko sta se moja starša sklenila razvezati in tako končati medsebojne čustvene viharje, ki so se izmenjavali z vse krajšimi obdobji zloveščih zatišij, sta po tedanji šegi in postavi morala najprej opraviti 'spravni poskus'. Kot življenjska optimista sta se ga lotila z vso resnobo in morda celo z novozbujenim upanjem. Na Centru za socialno delo sta imela izreči drug o drugem in o sebi vso pogumno resnico, kar naj bi bil pogoj za iskreno spravo, ki je edini pravi temelj sožitja. In glej, v pičli poltretji uri se je psihologinji posrečilo, da ju je pod svojim strokovnim vodstvom spretno privedla daleč čez nepovratni rob vzajemne psihološke fiksacije. V maminih omembah se je poprejšnji 'blodni starec' odsihdob prelevil v 'Belcebuba' in ni ga bilo več srečanja med njima, bodisi naključnega ali neogibnega, ki se ne bi bilo končalo s takšnim ali drugačnim poskusom, da bi ga razkrinkala. V ta namen se ji je zdelo, da bo zadoščalo, če mu populi lase okrog rožičkov - početje, ki ne bi moglo ostati daljši čas neopaženo kulturnim krogom, če ne bi bilo Belcebubove že poprej izpričane nagnjenosti k plešavenju. Kmalu zatem je v izogib nadaljnjim spravnim srečanjem z mamo prešel med zeleni kader in je trinajstkrat prehodil planinsko transverzalo, ves čas ahasversko metaje poglede za hrbet, da mu ne bi morda iz hadovskih brezen Julijcev planila za vrat 'furija' - tako se je začel izražati o bivši življenjski družici. Srečavala sta se še, saj so ju poleg dveh sinov vezali okovi svetega zakona. Zgodba, stara kot svet: dva bi rada povsem vsaksebi, pa ne moreta. Še danes hodi oče po svetu pogrbljen kot v pričakovanju nenadnega napada, mama pa, ki pod pezo starostne bolezni pozablja, da sta se ločila, zre v tatekovo fotografijo, kadar jo podržim pred njo, z blaženim nasmeškom v nanovo zaljubljenih očeh. Tako sem se že v nežnih letih lahko prepričal o tem, o čemer se lahko prepričate tudi vi, če prisluhnete glasovom za vrati sodnih dvoran: namreč, da je osvetljevanje temne preteklosti enako svetopisemskemu postavljanju leščerbe pod mernik - kaj leščerbe! - goreče vžigalice v bencinski rezervoar zaribane korete!