Tla in preproge, ki jih prekrivajo, se nenavadno hitro zamažejo, zato jih je treba redno čistiti, pa čeprav še tako neradi. V časih metel so obstajali različni recepti za temeljito čiščenje preprog. Eden takih z začetka 20. stol. priporoča: »Z omelcem pometi vogale ter robove preproge in nato z metlo, nežno in enakomerno, pometaj prah proti sredini, kjer ga prestrezi v smetišnico. Nato vse skupaj ponovi, da bi zajel tudi prah, ki ga je med pometanjem odneslo na že očiščeni del preproge. Če je ta zelo prašna, raztrosi po njej navlažene čajne lističe, ki bodo preprečili, da bi se prah med pometanjem dvigoval. Preprogo čudovito osveži in očisti, če jo po pometanju obrišeš z volneno krpo, namočeno v vodno raztopino amoniaka.« Takšen postopek preprogo gotovo obarva (vlažni čajni lističi), razbarva (amoniak), da bi jo lahko tudi resnično temeljito očistil, pa je mogoče zalo dvomiti. Raziskave so namreč pokazale, da so preproge naravnost nedoumljivi zbiralniki nesnage. Z natančno analizo v njih in na njih najdemo vse mogoče: od blata, prahu in žaganja do težkih kovin, kot so svinec, kadmij in živo srebro, pa policilkičnih aromatskih ogljikovodikov, poliklorirarnih bifenolov (PCB), insekticidov, herbicidov in pršic, bolh, peloda ter plesni v različnih stanjih živosti. In vse to pogosto v koncentracijah, ki bi v industrijskem okolju zanesljivo spodbudile očiščevalno akcijo. Strokovnjaki ocenjujejo, da smo v stanovanjih pogosto izpostavljeni 10--50-krat večjim koncentracijam različnih potencialno škodljivih snovi, kot jih srečujemo v naravnem okolju. Za takšno nesnago so otroci precej bolj občutljivi kot odrasli. Razlog za to je kar se da preprost so precej manjši od odraslih ljudi, zato je hitrost njihove presnove ustrezno večja. Na kilogram telesne teže vdihnejo kakih 20-krat več zraka kot odrasli in že majhne koncentracije nečistoč v prašnem zraku lahko dražijo njihova pljuča, zavrejo rast, poškodujejo živčni sistem in v najslabšem primeru celo povzročijo razvoj rakavih obolenj. Poleg tega imajo majhni otroci hudo nezdrave bivalne navade. Preprosto štetje pokaže, da se v povprečju 340-krat na uro nečesa dotaknejo in da 76-krat na uro nesejo kaj »zanimivega« v usta. Vsako takšno dejanje pa seveda prenese v telo nekaj polutantov.