Odpor do dedine ni bil odpor do očeta in mladosti, ni imel zakaj biti. Segal je globlje, v prostore, v katere res ni hotel zaiti, ker se mu ni niti sanjalo, kaj bi lahko tam čakalo nanj. Samo nekako slutil je, da človek, ki se zaveda svojega bivaka v naselišču in spoštuje meje plemena, v tiste globeli ne hodi. In ni hodil. Ni hotel hoditi. Zato pa so tiste globeli nekje globoko v njem samo še toliko bolj odločno hodile k njemu. Ne, očetnjave se ni izogibal zaradi očeta in mladosti, ampak zaradi dedine, zaradi glasu, ki je vedno, kadar je bil na domačem, pričel v najmračnejših globelih njega samega pomrmravati nekaj svojega. Saj ne, da bi kaj zahteval od njega, vsaj ne očitno. Samo opominjal je nase, vedno znova, se mu oklepal telesa in ga dušil. Glas izkoreninjenosti in nepripadnosti, ki ga vse življenje ni pustil do sebe in se je morda samo zato šel vse tisto z etno-rockom, kar je po očetovi smrti, ko je izgubil poslednjo vez z zemljo, ali pač samo dokončno spoznal, da nikoli niti ni bil nikamor zaraščen, izgubilo ves smisel?