Končno je v dogajanje posegel še človek, ki se v takih trenutkih zmeraj najde: preudaren upornik, ki je z besedami "Rad bi govoril z odgovornimi!" udaril na dan. Bilo mu je približno trideset let in deloval je nekako moderacijsko preizkušeno, saj je bil izšolan v številnih diskusijah o temeljih demokracije. Tudi njega so izsledili, vendar že dolgo pred mano; imenuje se Aram Radomski. "Nekje mora biti kak odgovorni!" je kričal. In, obrnjen k ljudstvu: "Saj ni mogoče, da ne bi bilo odgovornega!" Ljudstvo je napeto pričakovalo, kako bo šlo naprej z odgovornim, in je čakalo. Končno se je našel nekdo, ki je hotel veljati za odgovornega. "Ste vi odgovorni?" je vprašal Radomski. In ko je začel odgovornega prepričevati o tem, da mora zdaj odpreti vrata, se mi je posvetila ideja, imel sem neke vrste navdih ... Morda so bili tudi ti graničarji sinovi mater, ki so jih s stavkom sisespetigralznjim držale v šahu - kako naj rečem, bil je pač navdih. Počasi sem odprl plašč, potem odpel pas in končno še hlače in graničarjem sem srepo gledal v oči. Odkar sem bil kričal "Uspelo vam bo! No, dajte! Potiskajte z vso močjo!" so me obravnavali s posebno pozornostjo; da bom natančen, niso me spustili z oči. Še boljše. Z nasmehom na ustih sem slekel svoje spodnjice. Da je režanje spadalo zraven, sem vedel, odkar sem v podzemni železnici srečal ekshibicionista. In medtem ko je Aram Radomski z jasnimi in angažiranimi besedami prepričeval odgovorne, ne da bi opazil, kaj sem jaz počel ob njem, so graničarji strmeli kot uročeni v to, kar sem jim kazal. Ko so vsi graničarji kot paralizirani stali ob vratih, sem se obrnil na odgovornega, nakar se je njegov ugovor nenadoma končal. "Potem pa nas lahko vendarle spustite preko!" je rekel še zmeraj nič hudega sluteči Aram Radomski, in odgovorni ni našel moči, da bi ugovarjal. Prav tako ni bil več v stanju, da bi se skliceval na svoje predpise. Samo bolščal je vame, z očmi, ki so postajale zmeraj večje. Toliko se je zgodilo v tistih dneh, česar preprosto ni bilo mogoče verjeti, in prepričan sem bil, da bo to njega in druge graničarje potolklo do konca. Česa takega še niso videli! Sploh niso mogli verjeti, da kaj takega obstaja! Kar se jim je ponujalo, je bilo tako neverjetno, da o tem niso mogli govoriti z nikomer, ker jim tega nihče ne bi verjel. Vzel sem si čas, veliko časa, vsem po vrsti sem se zazrl v oči in končno je nekdo od njih kot hipnotiziran odprl vrata. Preden bi si premislili - Radomski sploh ni končal s svojim argumentiranjem, razumnim govorjenjem -, sem zagrabil za železne palice in odprl vrata. "Tako," sem kričal, dovolj glasno, da me je ljudstvo, zbrano za mano, lahko slišalo, na katerega pa se nisem želel obrniti z obrazom, dokler svojih hlač nisem spet zaprl, "teči morate pa že sami!"