Policisti so bili čez jarek položili provizorično brv. Wallander se je odpravil v hrib na drugi strani; veter se mu je v sunkih zaganjal v jopič. Natančno si je ogledal opazovalnico, ki je bila visoka kake tri metre. Zgrajena je bila iz enakega lesa, kot ga je Eriksson uporabil za brv. Nanjo je bila prislonjena lestev in Wallander se je povzpel po njej. Ploščad ni bila večja od kvadratnega metra. Veter ga je bičal v obraz. Bil je le tri metre visoko, pa vendar je bil odtod razgled nad pokrajino precej drugačen. Videl je Nyberga v jarku; in Erikssonovo hišo v daljavi. Počenil je in si začel ogledovati ploščad. Nenadoma mu je postalo žal, da je splezal na opazovalnico, še preden je Nyberg končal preiskavo. Spustil se je torej z nje in si skušal najti zavetje na drugi strani. Bil je silno utrujen, a nekaj ga je še huje težilo kot utrujenost. Skušal je ugotoviti, kaj bi bilo to. Potrtost? Njegovi srečni trenutki so bili tako kratkoživi: počitnice, odločitev, da si bo kupil hišo ... in morda celo psa. In Baibin obisk, ki se ga je tako veselil.