Veter, ki te biča v obraz, kot da bi ti nekdo vanj metal ledene sveče, in morje, ki mu ni videti konca, te postavita na pravo mesto. Tja, kamor sodiš. Vsakič znova, ko me več metrska peneča se gmota dvigne nekam visoko pod oblake se zavem, da nisem nič, da sem tako zelo majhen in nepomemben, da morje še opazilo ne bi, če bi me požrlo. Tako kot kit ne opazi planktona, ki ga precedi skozi svoje rese. Prav tak sem na morju jaz - kot plankton. Prav tak, sem tudi sicer v življenju. Pogosteje ko drsim čez valove, jasneje se tega zavedam. Vem, da moram biti videti strašno smešno, kadar drugim in sebi kaj dokazujem: da nekaj vem, da sem nekaj dosegel, da bo po moji smrti nastala praznina, ki je ne bo mogel nihče zapolniti. Vse to je napuh in zaslepljenost. Kot bi ribica, ena izmed milijonov takih, ki plavajo sem in tja po morjih, mislila, da bo vse drugače, ko je ne bo več. Ene ribice manj, nihče ne opazi: ne ostale ribe, ne morje, ne življenje. Tudi brez tiste ene, vse lepo teče naprej. Tako kot vedno je in vedno bo. Morje še vedno valovi, veter še vedno piha, sonce še vedno sije, še vedno se bojujejo vojne in skupaj grmijo borze.