Med hribi v zalivu je pokazal na rdečo hišo, varno skrito, v kateri prebiva možakar. Živi le od tega, kar mu ljudje dajo, pravzaprav prinesejo s čolnom. Do njega ne vodi nobena cesta. Pred nami je vzletela siva čaplja, bila je kot vodnica, ki nam je kazala pot. Nenadoma nebo prekrijejo temni oblaki, v trenutku začne deževati. Veter, ki so se mu pridružile dežne kapljice, je še močneje bičal v obraz, v soncu intenzivne barve hribov in na njih posejanih živopisanih hišic so zbledele, kot bi jih vase pogreznila megla, velik oblak sivine. Vračali smo se nazaj proti čolnarni, se skrili pod streho in tako ubežali dežju. Hildur je hitro postavila platnene, belo-modre stole in mizica je bila pogrnjena. Prtički z motivi školjkic, svetilnika, ladjic in morja, kozarci v istem slogu. Romantika ob morju. V košari, ki je bila pokrita z istim prtičkom v morskem slogu, so se skrivale dobrote z njunega vrta in kuhinje, sadje ter obloženi kruhki. Popolnost tudi ob morju. To je Hildur. Njene modre oči so se ujele z modrim nebom, ki se je kdaj pa kdaj pokazalo med oblaki, ter z barvo vode. Žarela je, pravzaprav oba. Trygve je bil še posebno ponosen na to, da mi je lahko pokazal svet, ki je njima obema tako blizu.