Naslednji dan se nama pokaže precej drugačen Cres. Obala bolj divja, odsekana, tako da bi v slabem vremenu lahko imela težave, saj so zalivi redki, čeri pa ostre, razgrizene od valov, s katerimi burja biča obalo. Ampak tokrat vetra ni, le midva delava valove. Redki zalivčki na tej strani so na debelo prekriti s plastičnimi odpadki, ki jih burja prinese s celine in z otokov. Zato so najini postanki na kopnem kratki. Lepši je počitek v hladnih votlinah, v katere se občasno skrijeva pred soncem. Obala je neobljudena.Le na nekaj mestih se cesta spusti do obale. Nad pečinami opaziva beloglave jastrebe. Ti mogočni mrhovinarji spadajo med največje leteče ptice. Odrasel jastreb ima razpon kril do treh metrov. Njihovo preživetje je odvisno od ovčjereje. Zaradi vedno manjšega števila ovac težko pridejo do hrane in so že ogroženi. Na idilični zelenici ob obali se pasejo srne. Nezaupljivi kormorani se pred nama skrivajo pod vodo. Večkrat naju prestrašijo, ko zaprhutajo iz vode prav blizu čolna. Otoki Rab, Sveti Grgur in Prvič počasi ostajajo za nama. Zapeljeva v ožino med Plavnikom in Cresom. V Meragu se kar naenkrat znajdeva pred gobcem trajekta, ki je k sreči privezan. Po kratkem počitku nadaljujeva proti mestecu Beli, ki se nama kaže v daljavi, obsijano z večernim soncem. Ker nama malo zmanjka trme, se zavaliva v spalki nekaj milj pred Belijem. Spet mine deset ur veslanja in pekoče mišice v hrbtu in ramenih naju spomnijo, da nisva robota. Saj vem. Premalo zaveslam s telesom. Ampak tisto o starem volu je čista resnica. Zjutraj traja kar nekaj časa, preden stečejo zaveslaji. V desni rami včasih prav nemarno speče. Ko zaveslava v zalivček pod mestecem Beli, Branetu razlagam o lanskem dopustu, ki sem ga tam preživel z družino.