izjemno deževna. Močne nevihte so bičale obalo Anglije, tako da so morali opustiti nekatera pristanišča. Vasi severne Evrope so začele plačevati davek zaradi brezobzirnega krčenja gozdov. Agonija se je začela počasi. Lakota je slabila prebivalce in bolezni so bile vse pogostejše. Številne družine so zapuščale svojo posest in iskale hrano najprej pri sorodnikih, nato pri prijateljih in na koncu beračile za skorjo kruha od vasi do vasi, od mesta do mesta. Ljudje so jedli meso poginulih živali in brskali po blatnih poljih. Polja so bila neobdelana, saj ni bilo niti ljudi, ki bi jih obdelovali, niti semen. Mnogi svobodni kmetje so morali postati delavci v mestih. V zemljiških knjigah je bilo tega leta ogromno prenosov lastništva zemlje, in sicer so jo bogati za nizko ceno kupovali od revnih. Leto 1316 je bilo najslabše leto v vsem srednjem veku. Že samo hranjenje domačih živali je bilo velik problem, zato so te množično poginjale. To se je nadaljevalo naslednja štiri leta. Mestno prebivalstvo je jedlo manj kruha. V Flandriji so pekli kruh iz vseh mogočih stvari, v Parizu so peki dajali v kruh pasje iztrebke in liste trte. Šestnajst pariških pekov so zasačili, da pečejo tak kruh. Privezali so jih za kole, ki so bili postavljeni na pariških trgih, v rokah pa so morali držali hlebce svojega pokvarjenega kruha. Živina je poginjala še naslednjih deset ali petnajst let, tako da je zmanjkovalo živali za delo na poljih. V teh strašnih letih so povsod ropali grobove. V jutranjih urah so sorodniki umrlih pobirali razmetane kosti, vse, kar je bilo na truplih vrednega, je namreč izginilo. Začele so krožiti govorice o kanibalizmu. V londonskih gostilnah so si pripovedovali zgodbe o lačnih kmetih, ki so pojedli svoje sorodnike, in o zapornikih, ki so se hranili z mesom tovarišev. Na velikih mestnih pokopališčih niso več ločeno pokopavali bogatih in revnih, ampak vse enako. V mestu Louvain v Flandriji je velik voz, ki so ga vlekli štirje voli, vsak dan štirikrat prevozil pot od bolnice do pokopališča do vrha natovorjen s trupli. Leto 1317 je bilo prav tako izjemno deževno. V cerkvah so molili, da bi dež ponehal in po cestah so se vile procesije. Šele po sedmih letih je normalna žetev prinesla nekaj olajšanja. Ciklus slabega vremena se je končal šele okoli leta 1322 z zelo mrzlo zimo, ko ni bilo mogoče pluti po rekah in ko je zmrznilo na tisoče ljudi.