Nekoč so satiriki bičali napake in že samo g. Molière je ustvaril kar lepo galerijo: namišljenega bolnika, skupuha, svetohlinca ... Danes se pa norčujemo iz česarkoli. Tudi iz nekdanjih vrednot. Tudi iz - svetega. Toda kaj, ko pa je tudi sveto, kakor lahko beremo, »že preživeta kategorija«, nekaj, ob čemer se samo še nasmehnemo. In tako je danes satira v glavnem sinonim za posmeh. Bolj točno: za zasmehovanje. Ob opazovanju tega, kar more v nas sprožiti smeh, pa se izkaže, da res obstoja neki genus proximum, neko skupno izhodišče, da pa je vendar specifična razlika tisto, kar zahteva, da nečemu rečeš burka in ne satira. Ironik, celo satirik se lahko norčuje iz napake, toda »junak« sam mu je blizu, kdaj ga ima celo rad. Predvsem pa ga ne zasmehuje, kar pomeni: nikdar ga ne ponižuje.