Tedaj mu je napisal človeško občutljiv in slogovno pretanjen nekrolog Ivanu Cankarju: Zgodil se je paradoks, da je sredi »viharnega časa« preminil »človek notranjosti in sanj«. Pri nas se ne zavedamo resnice, da so umetnikove sanje za narod najgloblja modrost in njegove slutnje vodnice v narodovo prihodnost. Vsaka Cankarjeva nova knjiga – razen poslednje, »Podob iz sanj« – je pomenila za avtorja, kar zadeva razumevanje in hvaležnost v javnosti, novo postajo na njegovem križevem potu. Župančič tudi zase priznava in se tega bridko obtožuje, da Cankarja, borca za resnico in poeta duše, pogosto ni prav razumel in pravično cenil. Končno obudi spomin na zadnji obisk pri njem v bolnici: pisatelj se je tedaj že poslavljal od krivičnega mu sveta, njegov obraz je razodeval plemenitost in spokojnost. – V govoru Slovo ob rakvi primerja borne telesne ostanke z živim umetnikovim duhom. Cankar se je že zgodaj zavedel, da njegova pot skozi življenje ne bo lahka, toda v srcu je nosil vzore lepote, resnice in pravice ter na poti pogumno vztrajal. Zdaj je neusmiljeno bičal napake v našem narodnem značaju, zdaj kakor ubog popotnik romal za hrepenenjem in pravico. Kakor so se mu iz največje osebne bridkosti porajale najlepše umetnine, tako je tudi veroval, da bo njegovemu narodu po dolgem ponižanju napočila svoboda.