Korenine segajo v srednji vek, ko so ob veliki noči spokorniki, združeni v cehe, hodili po ulicah in se za pokoro bičali do krvi. Tako se jih je prijelo ime »krvni bratje«, iz česar so se rodile današnje bratovščine. V Španijo so to navado prinesli frančiškani in jo s svojimi pridigami o Kristusovem pasijonu še podkrepili. Danes ima skoraj vsaka cerkev svojo bratovščino, ki je pokorna svojemu Kristusu ali Mariji oziroma eni izmed postaj Pasijona. In prav sveti teden je tisti čas, ko lahko svojo podobo pokažejo svetu, jo bogato okrasijo in jo po mestnih ulicah peljejo mimo katedrale in spet nazaj v domačo faro. V Semani Santi se v večjih mestih tako zvrsti na desetine procesij, nekatere spremlja glasba, druge se pomikajo v popolni tišini, nekatere zapustijo faro že v zgodnjih jutranjih urah, druge popoldne ali zvečer, tiste, ki začenjajo pot v župnijah, oddaljenih od katedrale, potrebujejo tudi do dvanajst ur in več, da se vrnejo. V počasnem ritmu, noseč podobo, ki z lesenim podstavkom in vsem okrasjem tehta od 2500 do 3500 kilogramov - razporejenih med trideset do štirideset mož.