mogoče so bile besede Christine Rossetti deloma krive za norost domišljije – kaj drugega kot domišljija seveda ni bilo –, da stresa španski bezeg cvetove čez vrtne zidove in da citrončki hitijo sem in tja in je v zraku cvetni prah. Pihal je veter, s katerega konca ne vem, pa je privzdigoval napol dorasle liste, da je v zraku srebrno sivo pobliskovalo. Bil je čas med dnevom in nočjo, ko postanejo barve izrazitejše in purpur in zlato žarita v okenskih šipah kot bitje razburkanega srca. Ko se, kdo ve zakaj, razodene lepota sveta, pa bo vendar tako kmalu prešla (pri tem sem stopila na vrt, ker so vrata nespametno pustili odprta in ni bilo blizu nobenega pedela), lepota sveta, ki bo tako kmalu prešla, ima dva robova, rob smeha in rob tesnobe, ki ti prelomita srce. Fernhamski vrtovi so ležali pred menoj v pomladanskem somraku, divji in odprti in v dolgi travi so razsute in brezbrižno razmetane cvele narcise in divje hiacinte, bržčas tudi v najboljših časih ne ravno urejene, zdaj pa so, prepihane od vetra, valovile, da so skoraj ruvale svoje korenine. Okna poslopja, kot ladijske line izbočena med velikodušnimi valovi rdeče opeke, so pod naglo bežečimi pomladnimi oblaki spreminjala barvo od limonsko rumene do srebrne. Nekdo je ležal v viseči mreži, nekdo – pa so bili v tej razsvetljavi vse samo fantomi, napol si jih videl, napol uganil – je tekel po travi – je ne bo nihče ustavil? – in nato se je na terasi, kot bi se vzdignila iz vode, da zajame zrak in bežno pogleda po vrtu, prikazala sklonjena postava, dostojanstvena, a ponižna, z visokim čelom in ponošeno obleko – pa ne, da je to znamenita učenjakinja, sama J. H.? Vse je bilo nejasno, a hkrati intenzivno, kot bi pregrinjalo, ki ga je vrgel mrak čez vrt, presekala zvezda ali meč – poblisk neke grozne resničnosti je planil, kot to dela, iz srca pomladi. Ker mladost –