eluši ali šparglji (lat. Asparagus) so že tisočletja cenjena zelenjava. Gojili so jih že stari Grki in Rimljani. Cenili so jih predvsem zaradi edinstvenega okusa in domnevnih zdravilnih lastnosti. Že v 1. stoletju našega štetja so Rimljani beluše tudi zamrzovali. S hitrimi kočijami in tekači so jih prepeljali s področja reke Tibere do snežnih predelov Alp in jih tam shranjevali tudi do pol leta. Velik ljubitelj belušev je bil tudi Ludvik xiv. Da bi v njihovem okusu lahko užival vse leto, je dal zgraditi poseben rastlinjak, v katerem so gojili samo beluše. Beluši vsebujejo veliko vitaminov (a, b, c in e, folno kislino), fosfor, žveplo, kalcij, magnezij, železo, baker, cink, mangan, fluor, jod. Vsebujejo tudi veliko balastnih snovi, ki spodbujajo presnovo in delovanje debelega črevesja. Delovanje ledvic pa spodbujajo kalij, asparagin in eterična olja. Učinkovina v beluših je asparagin. Zeleni beluši v primerjavi z belimi vsebujejo več vitamina c in karotenov ter manj asparagina. Ta učinkovina poveča dejavnost ledvic in pospeši izločanje urina. Razpadna produkta asparagina sta jantarjeva kislina in amoniak, ki dajeta urinu neprijeten vonj. Pri zdravem človeku vsakodnevno uživanje špargljev ne more slabo vplivati na zdravje. Nekaj previdnosti je potrebne le pri ljudeh, ki so nagnjeni k ledvičnim kamnom, in pri tistih s povečano vsebnostjo sečne kisline, saj lahko večje količine špargljev izzovejo napad gihta (putike).