li za nerodnega “last minute” turista, ki zaradi kroničnega zamujanja dobi prosta mesta in letalske karte v na pol podrtih avionih za potovanja samo v najbolj odročne in od Boga pozabljene kraje. Drevored Mazzini se pravzaprav zdi še bolj kot velika tržnica, ki krasi vsa arabska velemesta. RAI je res postal kot bazar v Kairu: trgovci tam turistom skušajo prodajati vso mogočo šaro. No in v RAI-u se je pred kratkim dogajalo nekaj podobnega: “tukaj imamo nekega Bonolisa, ki ostaja na zalogi. Kdo ga želi? A, gospod Confalonieri, a ga boste vi vzeli? No, ker ste bili tako prijazni, vam ponudimo poseben paket “dva za enega”. Vam ustreza ta rešitev: Bonolis + oddaja 90° minuto? Čestitam, dobra kupčija.” Ja, kot bi šlo za staro šaro. No, da ne bo pomote. Gospod Confalonieri omenjenega paketa ni odkupil za počen groš: na kup je moral nagrmaditi mastne denarce. Vseeno pa slika, ki jo za vsem tem pušča RAI, zelo spominja na anarhični bazar sredi še bolj anarhičnega Kaira. Pridi, vzemi in pojdi. Državna televizija je s tem izgubila kar nekaj paradnih konjev (pa smo že spet pri štirinožcih, ki rezgetajo): voditelja, ki je prvi po več kot desetih letih v “prime timeu” po TV-dnevniku (dnevnem časovnem pasu, ko se TV najbolj gleda) premagal Riccija, dvojico Greggio&Iachetti in Gabibba. Iz rok so že pred časom spustili ekskluzivne pravice za nogometni SP 2006, prejšnji teden pa so se odpovedali še ekskluzivnim pravicam na A-ligo vse do leta 2008. 90° minuto bo izumrl. Paolo Valenti se je ob tej novici začel tako hitro obračati v grobu, da mu v vročem avgustu klimatizator sploh ni potreben. Že res, da je k primopredaji A-lige Mediasetu na veliko botroval no-