Nekega septembrskega dne sem se z nečakinjo, ki živi v Nemčiji, pogovarjala po telefonu. Med drugim mi je povedala, da pripravlja stvari, ker imajo naslednji dan bazar v šoli. Zanimalo me je, kako ga priptavijo. Razložila mi je, da otroci na stojnicah prodajajo svoja oblačila, ki so jih prerasli, prav tako tudi igrače po minimalni ceni. Takoj sem pomislila, da je to prav v dobi recesije zelo dobra zamisel. Stopila sem do ravnateljice vrtca in ji prenesla predlog o otroškem bazarju. Takoj se je strinjala. Čez 14 dni je že visel na vhodnih vratih v vrtec prijetno napisan plakat, da bo v vrtcu otroški bazar. Vnukinje so se veselile, da bodo prodale svoje igrače ter si za prisluženi denar kupile kaj drugega. Pomerjale smo garderobo, ugotavljale, kaj je premajhno, oprale, nato pa zlikale, dale v vrečke ter zraven prilepile simbolilčno ceno. Ko je prišel težko pričakovani četrtek, smo v avto zložile škatle in se odpeljale v vrtec. Pred vrtcem so že čakale stojnice, kamor smo razvrstile stvari za prodajo. Iz radia se je razlegala poskočna otroška glasba. Vreme nam je bilo naklonjeno. Za prijetno vzdušje so poskrbele vzgojiteljice z modno revijo. Tudi gospa ravnateljica si je vzela tisto popoldne čas in prišla na bazar. Otroci so nestrpno čakali v zbornici. Ko so se odprla vrata, so počasi prikorakali po eden in eden, se sprehodili po “modni pisti” in se počasi vrnili. Nato so prišli v parih, naslednjič skupaj z vzgojiteljicami, nazadnje pa zopet sami. Vsi so bili oblečeni v rumenih majčkah. Na glavi je vsak imel klobuček, na njem pa ročno izdelano živo rumeno sončnico. Tudi nakit so si izdelali sami. Bili so enkratni; z nasmehom na licih inz živimi očki so nam polepšali popoldan. Ko je bilo modne revije konec, naj bi se začel bazar. Nekaj lepo pripravljenih stojnic je čakalo na kupce, teh pa od nikjer. Vnučke so si želele kaj kupiti. Pojasnila sem jim, da moramo najprej kaj prodati. Potrpežljivo smo čakali. Tedaj pa je pristopila k stojnici mamica s punčko, ki je bila nekoliko močnejše postave. Ogledovala je oblačila, potem se je opogumila in deklica jih je pomerila. Vsa oblačila so ji bila kot po meri. Previdno me je vprašala, če lahko kupi vse hlače in pulovarje. Ko sem ji prikimala, sva spravili stvari v vrečke in ko mi je plačala simbolično vsoto, ni mogla verjeti, da je za tak denar dobila toliko. Nato je hitro odšla; imela sem občutek, kot bi ji bilo nerodno, da je kupila rabljene stvari. Pa je prišla čez nekaj minut še enkrat in kupila še nekaj stvari. Tako se je nabralo dovolj denarja, da sta si tudi vnučki na sosednjih stojnicah kupili stvari, ki sta jih ves čas ogledovali. Spoznali sta, da sta morali to zaslužiti in da jima ni bilo kar podarjeno. Počasi smo pospravili stvari s stojnic in jih znosili v avto. Pomenkovali smo se, da recesija še ni dovolj udarila po žepu, kajti na bazarju je bilo več vzgojiteljic in nastopajočih kot kupcev. Škoda, kajti otroci znajo stvari, ki jih morajo prislužiti, bolj ceniti. Pa naj še kdo reče, saj vzgojiteljice dobijo plačo. Res dobijo plačo, ampak tako lepo pripravljeno popoldne je bila le njihova dobra volja, ki pa kljub trudu žal ni privabilo staršev. M. M.