la, nakupovala ali izdelovala čudovita darila, jih čudovito zavijala, … potem pa je prišel dan, ki sem ga pričakovala, in sem bila samo še utrujena, izpraznjena in zame niti enega samega darila pod jelko!« Na enem obveznih novoletnih obiskov sem ugotovila, da se je darilo (ročno pobarvana skodelica), ki sem ga skrbno izdelala za prijateljico, medtem »čudežno« znašlo pri drugi prijateljici. Nisem ji zamerila, verjetno s skodelico res ni imela kaj početi in jo je podarila naprej. No, druga prijateljica skodelico z veseljem uporablja še danes, torej je obdaritev dosegla svoj namen, čeprav ne ve, da je bilo v bistvu to »moje« darilo za nekoga drugega. Znance in prijatelje sem vsa leta spravljala v obup tudi z novoletnimi voščilnicami. Tudi te so bile unikatne in ročno izdelane, vsako leto sem se domislila česa novega. Naredila sem jih že oktobra ali novembra, da sem se izognila decembrski naglici. Pošiljala sem jih že v začetku decembra, da bi razbremenila uboge poštne delavce. Letos sem se odločila, da bo drugače. Darila so izdelali moji otroci, namenili jih bomo samo najožjim sorodnikom ter učiteljicam in vzgojiteljicam. Nekaj čudovitih voščilnic smo kupili na novoletnem bazarju v šoli, denar je namenjen v dobrodelne namene. Namesto petdeset smo jih odposlali le deset. Za božič sem kupila piškote in potico, namesto pečenke smo imeli na mizi narezek in vrečko čipsa, prah je ostajal na svojem mestu in čakal na boljše čase. To je bil najboljši božič doslej, v krogu družine, med tistimi, ki jih imam rada in ki imajo radi mene prav takšno, kakršnakoli pač že sem. Maja Habjan