PROSTOVOLJNO RETARDIRANI grobijani na priloženi fotografiji so Celjani STRELNIKOFF, ki so pravkar izdali ploščo zgovornega imena Heavy Mentally Retarded pri - prav nič nenavadno - švicarski založbi Onomatopoeia. Njihov, z nastopov dobro znani rokenrol, ki bi moral doneti iz vsakega doma sfriziranega fičkota, spominja na zadnji stadij Jerryja Leeja Lewisa, preden so ga s Foetusom in Miladoyko Youneed zaprli na Betty Ford kliniko. Nabijanje dvojnega bas bobna iz ritem mašine in popačene kitare, čez katere brez pardona režejo hrapavi glasovi in saksofon, bo bolj kot ljudem s slabimi živci povšeči ljubiteljem industrijske plesne muzike in, ne nazadnje, manj ortodoksnim pankrokerjem, med katere so se nekdaj prištevali tudi Streljaki. Dosledno brezkompromisna pa je bila tudi promocija cedeja v celjskem Kljubu. Ta ozka, a ljubka izba in posebej prostorni, novoodprti Barfly, bi bila v Ljubljani verjetno deležna sodnega pregona, v Celju pa nimata težav z drugim kot z medtedensko odsotnostjo študirajočih mladincev. V Kljubu so torej točili mešanico šmarnice in izabele, ki lahko v odsotnosti absinta in tazelenega pač edina pripomore k boljšemu razumevanju življenja in dela Strelnikoff ter njihovega domačega okoliša. Takole po občutku bi rekli, da bi se s šmarnico povzročeno subtilnostjo doživljanja, določeno tresavico v sklepih in okusom po steklini v ustih lahko primerjala le sorodno civilizacijska droga ecstasy, ki jo jemljejo za sprostitev v nekih drugih delih sveta. Vso folkloro o nabrušenih izvijačih in neustrašnih traktoristih po požirku svetlordečega eliksirja takoj vzameš za svojo, hkrati pa lahko le občuduješ spretnost opremljevalca Kljuba, ki je čez vsa stikala za luči namestil ščitnike iz pločevine. Samo za najpogumnejše!