Rambo, po novem Ranko Amadeus, ima težave. Težave, ki se vlečejo od lanskega ploščka, Muzika za decu, katerega večino (izjema: Popaj) so lahko poslušali le otroci, ploščka infantilnih, bolj utrujajočih kot duhovitih besedil o junakih risank, lajnaste muzike in reciklaž. Sedaj se oglaša z nečim, za kar mi je že prodajalec rekel, da je šit, poleg tega pa navrgel še sila neverjetno besedo tehno. Ha, tehno. Mikroorganizmija ima resnično nekaj skupnih potez s tehnom, točneje eno, da je oblikovana s pomočjo strojev. Sicer pa se Ranku vidi, da ni bil ravno čest gost beograjskega tehno kluba Industrija ali da je tja zahajal le z enim ušesom. Njegov namen, da na tehno - kakor mu je povsem uspelo s fankom - cepi ćirilico, narodnjake, poleg njih pa še odlomke iz partizanarice Užička republika, etno lelekanje, vaje iz tujih jezikov Linguaphone, kako duvaško kolo in (!) govor ruskega umetnika Afrike, se izkaže za zgrešeno investicijo. Zato, ker se Mikroorganizmija sliši, kot da bi jo, afne guncajoč v studiu, naredil nekdo, ki je zadnji "umetni" bas boben slišal s Casia, zadnjo tehno dizalico pa na začetku desetletja. Ponesrečena zvočna slika in dinamika, mlačna, na smeh občinstva ciljajoča čorbica, je z eno izjemo, zadnjim, tudi na nedavnem gostovanju slišanim kvantaškim rapom, daleč od neštetokrat dokazane Rambove iskrivosti in prej zbuja tesnobne občutke. Stavim, da na beograjski teve postaji Palma slišiš kup muzike, ki je, morda nevede, a vendar, v isti turbotehno panogi daleč prekosila Rankov, se zdi, hobi projekt. Try again. (jk)