Sporadične inkarnacije Suns of Arqa, v prvi vrsti ansambla fatalnega začetnika povezovanja za evropsko uho eksotične muzike Michaela Wadade, lahko zaradi mene pokajo od »velikih« imen, si pripisujejo moč in vpliv na vsakovrstne muzikante sodobnosti, z obleke pa mi vendarle ne morejo pregnati magari samo umišljenega vonja po pačuliju, ki me je zapahnil tekom torkovega nastopa v K4. Namreč v čemu je stvar. Suns of Arqa bi lahko bila, in to tudi parkrat dokažejo, izboren in z vsemi potrebnimi odmevi opremljen dub ansambel. Lahko bi bila tudi »akustična« vzporednica še vedno grozečemu tehnu, ki ga je prepoznati po priganjaškem topotanju bas bobna. Lahko bi bili, ko bi si vzel čas za še radikalnejši odmislek, priložnost, da mladež pod izgovorom zabavne glasbe spozna umetnije »pravega« etničnega godca, recimo kakega Kadirja Durvesha, ki je le izjemoma plešočemu obiskovalstvu K4 pel, sviral na tablo in pihala. Vendar pa tisto, kar zaokroža vtis Suns of Arqa ni njihova strumna ritem sekcija, elektrotehnični drajv ali etno prispevki, niso »klasični« potegi violinista ali poduhovljeno brenkanja samega Wadade, temveč zoprni vzdihi, petje in vzneseno tripaško recitiranje njihovega ženskega grla Angel Eye, ki kot da bi vabilo k vpisu v newagersko sekto ali k spoznavanju samega sebe pod strokovnim vodstvom. Ko mi ne bi bebljala neslanosti ravno bledolična Angležinja. Fej pa taka hipijada.