Robin Rimbaud oziroma Scanner na srečo ni eden tistih, ki menijo, da jim produciranje oglate, taninaste, plebsu neužitne muzike avtomatično priskrbi avreolo razumništva, kar je dokazal že na prvem gostovanju v okviru serije re-lax v Minimalu in bojda še izrecneje v Zagrebu, kjer je povzročil za tovrstne dogodke ne ravno značilno mezganje. Scanner tu premelje kar pol ploščka, da se skozi halucinantno zaveso iz konkretnih šumov in človeških glasov ter abstraktnih ritmov, preko kontrastov kot najboljši E mehkih in mehansko trdih zvokov, prebije do prvega poudarjenega bas bobna, do sicer res čudaške, ampak vendarle hipnotične muzike za ples. Morda z njo ne more računati na ovacije v kaki diskoteki, kjer pač večplastna muzika pod 140 BPM-ov, ki okupira uho in mozeg, ni tako v čislih, ampak tokratni miks hiperproduktivca, ki si, medtem ko konzumentski didžeji vihajo nos nad pol leta starimi izdajami, upa na ploščku priobčiti letnico '02 in omeniti, da je nastal iz med leti 1980 in 2002 posnetih trakov, je zasigurno kar posrečeno vabilo na njegov predstavitveni nastop naslednji torek v Menzi pri koritu. Čebelar tedna? (jk)