Z NAPALMOM OŽGANI Tri leta zatem, ko so se NAPALM DEATH prvič namenili obiskati slovenske metalurge (a jim, zaradi takratne balkanizacije razmer, predvsem pa zaradi prestrašene menedžerke kolegov Obituary, to ni uspelo), so se eminence grinda znašle na Kodeljevem. Grind, kot že mesorezniško ime pove, nima kaj opraviti s plemenitimi občutki, ki se jih nadejamo, pražnje oblečeni hiteč na koncert. Lepo ponazorjen na osnovni, From Enslavement To Obliteration, presvaljkan na skoraj že človeške »skladbe« Harmony Corruption, preko dveh manj nazornih nadaljevanj pa pretvorjen v izročilo, ostaja, vsaj kar se napalmovcev tiče, čudo, ki mu plošča ne more do živega (mesa). Kaj plošča, že podhranjeni domači hi-fi ne. Med rafali dvojnega bas bobna, ena drugo trgajočima kitarama in grgranjem pevca, ki mu je po vsem sodeč nekdo stopil na ledvico, je namreč najti že tako ali tako minimalistično melodiko le v sledovih in le z lupo in pinceto. In ti naposled ostane - kajpak, če se stvari lotiš, kot ji gre, torej čim bliže zvočniškim palisadam - eno samo butanje prav do dvanajsternika, en sam neskončni fuzzzz in, sicer kvečjemu zombijevsko, a katarzično pozivanje k vstaji ali čemurkoli že. Anzi, neotesana osnova vsega, kar leze in gre pod zloveščo besedo rock! Menda ni treba posebej poudarjati, da se na tak napad velja odzvati tako, da se prepogneš čez ograjo in mahaš z lasiščem gor in dol, isto počneš v valujoči hordi prvih vrst, ali pa se poskusiš tako z umetelnimi skoki z odra, kot z riskantnejšo različico v nasprotni smeri. Pade, kamor pač pade. Tovrstnih vaj je bilo v ponedeljek dovolj, čeprav se domači metalci niso izkazali s številčnostjo (600; glede na Sepulturinih 3000 in več, petina slovenskih čuparjev). Dovolj pa je bilo tudi manj ekstremnega vorspiela z domačimi speedovci INTERCEPTOR, katerih 140-kilogramski pevec zaradi majavosti odra ni pokazal vsega, kar zmore, in švedskimi, včasih death, po novem pa proti hardroku nastrojenimi ENTOMBED.