Dolgometražni prvenec britanskega zvezdniškega dvojca, ki se je proslavil tako z lastnim, "avtorskim" delom kot z remiksi tehno in britpop eminenc. Komur niso tuji zvoki z otoških klubskih plesišč, verjetno ne bo, pristajajoč na podmeno, da gre vendarle za elektronsko glasbo, začuden nad sporedom planeta (kemičnega) prahu. Chemical Brothers namreč nimata prav veliko skupnega z v Evropi prevladujočo predstavo o enakomernem nabijanju bas bobna, ki naj bi dokončno začrtalo meje tehna, ampak sta s svojimi očitnimi povzemki lekcij iz hiphopa in electra bliže sonarodnjakom, ki se pečajo z junglom, dubom in podobnimi zvarki. Prodigy, Leftfield? Seveda. Polurni tornado med seboj brezšivno zlepljenih skladb, breakbeata, vztrajnih bas linij, elektronskega žvižganja in celo električnih kitar, ki se prične s citatom Kraftwerk, ne mine, preden se na okencu razgoščevalca (pet minut za lepši jezik!) ne pokaže številka sedem, druga polovica ploščka pa se umiri ob par izletih v, recimo temu neworderjevske vokale in eno prelepo ambientalno uspavanko. Exit Planet Dust, kljub z elektroniko nabitemu ozračju, poseže zelo na široko, tja do zapriseženih sovražnikov tehna, zagotovo pa lahko računa tudi na naslov obvezne literature za devetdeseta. (jk)