Potem ko je globoko zajela zrak, da bi se brez uničenih nevronov pretolkla mimo neverjetnih kemičnih izpuhov iz klubske latrine vsaka primerjava z JNA ali JŽ se izteče v škodo renomiranih jugoslovanskih inštitucij - se je konjenica le pridrenjala do malega odra K4, kjer je prejšnji petek vrtela Miss Kittin. Kittin, ki je zaslovela zaradi všečnega glasu, francoskega naglasa ter lakoničnih, nočne prigode verno odslikavajočih besedil, za katera je skrbela v španoviji s Hackerjem, je na mah postala vroča roba, vokal, ki ga je, posebej ob vzniku electroclasha, z vokali obilno podprte revizije electra, pa tudi zvokov iz pankovskih in novovalovskih osemdesetih, hotelo imeti na plošči ničkoliko svetovnih producentov. Da Kittin ni le najeto grlo, »seksi« starleta, katere verodostojnost slabi sorazmerno s številom gostovanj pri projektih tega ali onega tehno mogotca, se je trudila dokazati za gramofoni, kjer se jo je denimo videlo med lansko Love Parade. Veliko bolj prepričljivo od epizode na berlinski podenveselici ali od edinega v domovini dostopnega miksa, On The Road, pa je Kittin, ki je zvečer ogrevala pred Laibachom, izzvenela v K4, kjer je skrbela za uradni laibachovski after (cena, vključno s koncertom: blizu devetih tisočakov). Na glavnem plesišču šterke so tisto noč sicer vladali Heroes of Punishment, ekipa najtrših od tevtonsko trdih tehno didžejev, katerih koračnicam, prejkone le vrtoglavo hitremu nabijanju bas bobna in filtriranih efektov, kot nekdanji Umek na 78 obratov, ni mogla slediti niti primerno podprta in voljna tehno mladezen. Zato pa vzdušje na popolnoma zatrpanem malem plesišču, kateremu je Kittin, brzostrelno miksajoč, naklonila dobro mero spevnih, nažaganih in špasnih viž ter le malo balasta, ni prepričalo le Bizzyja, da je v scenosled zatopljeno gostjo pustil vrteti čez dogovorjeno uro, temveč, nemara, tudi programske K4, da obstaja muzika za ples izven utečenih panog. Kdove: morda pa se zaradi zmanjšanega prometa z elektroniko in sorazmerno nižjih cen obeta več, tudi pestrejših klubskih gostovanj? Za pestrost, če prisluhnemo kunštnejšim strujam, je po desetletju domačega vijačenja približno poskrbljeno, saj se s prej ušesu kot udom namenjeno produkcijo redno ukvarja vse več podjetij in zadrug. Tudi založba rx:tx, katere cikel re-lax smo uspeli ujeti šele ob tretji atrakciji sezone, ki jo je poživilo sodelovanje z beograjskim, po imenih nastopajočih močnim in poznavalskim festivalom Dis-Patch, eno tvornejših povezav z bratskimi somišljeniki širše domovine. V imenu Dis-Patcha se je v ponedeljek v Gromki zglasil kar hišni, organizatorski tandem Belgradeyard Sound System, sprva le brez štrene, kot kak zblojeni džuboks, polagal vinile z eklektiko, prejkone iz širokega koša intelligent dance music, potem pa kljub skoncentriranosti na miške in ekran, a z nekaj solaž na klaviaturi in z živahnim kontrabasistom, postregel s svojo vizijo džeza. Džeza morda le zavoljo izvora do krotovičenja predelanih semplov in zvena, ki se na srečo, za razliko od plebejskih vej elektrotehnike, ne navezuje na osladnejša poglavja iz zgodovine džungelske muzike, temveč sega čez sinkope, lome in odmeve tja do zlobnega žaganja in nojza. Kar prijeten večer pod taktirko nič kaj zapete, za špil in čago vnete beograjske ekipe. Le zakaj imaš potem, še preden te doma tišči v ušesih, vtis, da so te posilili z za značaj muzike in velikost prostora neznosnimi decibeli?