Kot strela z jasnega se vsuje dež. Zatečem se pod bližnje drevo, napol premočena. Počutim se kot svobodno seme, ki bo zdaj zdaj vzklilo. Da, prav to potrebujem. Po dežju posije zlato sonce in preplavijo me novi občutki, toliko novih misli, ko zatavam med slastne gozdne sadeže. Gledam naravo in se ne morem načuditi vsem tem lepotam, ki so podarjene prav nam. Splača se živeti, zdaj to vidim. Zgodi se čudež. Pokaže se velika mavrica, ki se vleče po zelenih gričih. Zastane mi dih in preplavi me nov val sreče. Ta nebeški sijaj, ta čudoviti barvni trak, ki se vleče v neskončnost. Da se je narava tako poigrala, da je ustvarila toliko lepega in nenavadnega; lepo je, da na svetu ni samo groznih neurij, potresov, viharjev. Narava je že vedela, kako je prav. Ko opazujem vsa razcvetajoča se drevesa češenj in to barvno neprecenljivo vrednost, se počutim kot ptica v raju, ki svobodno leti, kamor ji srce poželi. V tem trenutku bi dala vse, da bi postala ptica, da bi ujela mavrico. Hočem jo ujeti, a kaj, ko to ni mogoče. Nedotakljiva je in prav je tako, da so nekatere stvari nedotakljive, kajti vsaka taka stvar nima svojih meja in se vleče v nedogled in na to človek gleda drugače kot na druge lepe stvari, ki so resnično lepe, a nimajo takšne vrednosti. Lahko se jih dotakneš, spoznaš, mavrico lahko samo gledaš. Gledaš lahko njeno naklonjenost, ki ti izdaja tisoč in eno skrivnost. Ob tem spoznavam, da svet vseeno ni samo črno-bel galeb, ki se vrti okrog svojega doma, da je v njem razvidno tudi zaporedje barvnih odtenkov in novih spoznanj. Tudi slikarji s čopiči in paleto barv na platno slikajo, kot poeti pišejo skrivnost narave. Narava je večno z njimi, pa čeprav je to samo mavrica.