Že proti koncu 70. let, ko sem osnovno repeticijsko mrežno shemo začel razkrivati in razčlenjevati, me je začelo vznemirjati vprašanje prostora slike. Pri tem je bilo osnovno vprašanje, ali posamezni barvni nanosi tvorijo s svojo debelino in prekrivanjem tudi tretjo, tako imenovano prostorsko dimenzijo. Takratna mrežna struktura mojih slik mi je ponujala izjemno možnost razkrivanja prostora slike. S plastenjem barvnih trakov v več nivojih mi je uspelo radikalizirati mnenje o tem prostoru, ki tako ni bil več kateri koli prostor, ampak povsem določen prostor slike. Ta radikalizacija me je končno v začetku osemdesetih let pripeljala do skoraj popolnega, dejanskega izpraznjenja slike, kar je v zadnji fazi z ostanki barvnih zaznamkov le še na slepem okvirju spominjalo na konceptualistična stališča ob koncu 60. let ali pa nemara na retrokonceptualistične pozicije špekulativne produkcije 90. let.