Razen v obdobju študija, ko je risanje po naravi obvezno in je vsekakor v prid ostrenju daru opazovanja ter razumevanju oblik in njihovih medsebojnih razmerij, sem se le sredi osemdesetih let izjemoma naslonil na figuraliko. S povečevanjem mrežne matrice med navpičnimi in vodoravnimi nosilci so se mi namreč začele razkrivati mehkejše konture in se izkazovati kot spontane nosilke organskih oblik, ki so v končnici tega obdobja prerasle celo v figuro. To je bil nekako tudi moj skromni prispevek k blaznosti okrog nove figuralike. Nasproti nekontrolirani čustveni gesti, ki je napolnjevala 80. leta, sem sicer skušal nastopati z nekoliko večjo zbranostjo, a me je figura z vsem svojim obveznim inventarjem kmalu začela obremenjevati. Po nekaj slikah mi je preprosto postala nepotrebna in odveč, zato sem velike figuralne oziroma bolj ali manj figuralne kompozicije postopoma začel poenostavljati, jih z redukcijskimi postopki izčiščeval in čez čas pristal pri kompozicijsko strogo določenih pozicijah barvnih trakov oziroma lis, ki so tako prevzele funkcijo označevalca slikovnega polja.